Galleries

reševalska…

This slideshow requires JavaScript.

Advertisements

promocijska

Zame je lepota šolanja psov v tem, da je vsak pes malo drugačna zgodba, ki te nauči nekaj novega. Da je navadna škatla lahko rekvizit za kopico novih trikov. Da karakterji psov, želje vodnikov in nenazadnje moja domišljija, vodijo v vedno nove dimenzije dela s psi in ideje za vaje.

Šole počasi rastejo. Šavsarji postajamo številčna pasja družina – veliki, mali, živahni in bolj lenobni. Vsi drugačni, vsi zanimivi.  Ne raste pa samo število tečajnikov, temveč tudi inštruktorjev 🙂 Pomladi se nam bo v postojnskih šolah pridružila moja prijateljica in reševalska kolegica Tadeja.  Za uvod v novo sezono tečajev in predstavitev nove inštruktorske “zasedbe”, sva si minulo soboto privoščile manjši promocijski photo shoot.

Nekaj utrinkov si lahko ogledate v spodnji galeriji… 😉

foto: Boštjan Gartnar / www.gartnar.si

 

inštruktor & reševalec

Za mano je drugi reševalski tabor, na katerem mi je bila zaupana naloga inštruktorice. Vodenje skupine je čast, odgovornost pa tudi delo v katerem neskončno uživam. Načrtovanje treningov, iskanje rešitev za posamezne probleme, predajanje znanj in izkušenj, vse to mi predstavlja velik izziv. Vsak napredek s strani mojih varovancev pa je sam po sebi nagrada. Na lanskoletnem taboru mi je bila prvič ponujena priložnost, da se preizkusim v inštruktorskem delu. V zadnjem letu pa sem pridno nabirala izkušnje in varovance, zato je bil letošnji tabor zame manj naporen in treningi (upam) bolje izpeljani.

Del skupine so predstavljali moji klubski varovanci, ki zvesto vztrajajo z mano, pridružila pa sta se nam tudi dva zagrebška kolega, s katerimi smo lani navezali še posebej prijateljske odnose. Mešana družba pomeni različne pristope in načine dela, zato je pomembno ohranjati odprto glavo in razmišljati široko. Vsak pes je drugačen posameznik (da o vodnikih ne govorimo), ki ga ne gre tlačiti v kalup, temveč se je potrebno prilagoditi njegovim potrebam. Naša druščina je bila pisana, od belgijskega ovčarja do aljaške malamutke, zato so bili tudi načini dela precej različni. Po dveh dneh treninga in treh različnih deloviščih pa je bil rezultat enoten – šest zadovoljnih vodnikov in ena izčrpana, ampak navdušena inštruktorica.

Hvala Vidi, Mariu, Tadeji, Jasminki, Petru in Matjažu za izkazano zaupanje ter potrpljenje ob moji občasni utrujeni živčnosti 🙂 in naši šefici Majdi za ves trud in delo, ki ga je vložila v organizacijo tabora.

 

 

 

Labi gre domov

Po enem mesecu “aktivnih počitnic” na Primorskem, nas je danes zapustil naš Labi. Odpeljali so ga nazaj domov, v mrzli Kamnik. Kljub temu, da ga imajo doma zelo radi, ni odšel z navdušenjem. Nič več ne bo poležavanja na kavču, druženja z Rhani in Nemom ter večurnih potepanj po Krasu. Čaka ga uta na dvorišču, sprehodi na povodcu, predvsem pa odsotnost pasjih prijateljev. Ne bo zanemarjen ali zapuščen, vseeno pa mi je zanj hudo. Po mojem mnenju mora biti pes družinski član in ne hišni dodatek. Psi so kardelna bitja, želijo si človeške bližine in pozornosti, kadar večino dneva preživijo sami, je njihovo življenje manj kvalitetno kot bi lahko bilo, tudi če so na splošno dobro preskrbljeni.

V tem pogledu je naše gospodinjstvo brez dvoma huda skrajnost. Moja kosmatinca spita v boksih v spalnici, dneve preživita na kavču, tedensko naredita vsaj štiri treninge poslušnosti ali iskanja ter ure preživita “na terenu”, po zahtevnejših preizkušnjah pa smeta celo v posteljo. Daleč od tega, da mislim, da bi moral vsak pasji lastnik iti v takšne skrajnosti, lepo pa bi bilo, če bi v pasjih domovih veljala zlata sredina.

Ko je Labi prišel k nam na počitnice, sem opazila, da po fizičnih naporih “špara” eno od zadnjih tac. Ker na dotik in ob razgibavanju ni kazal znakov bolečine, sem sklepala, da ni nič resnega in da bo izzvenelo samo od sebe. Ker se stanje ves mesec ni nič popravilo, smo ga včeraj le odpeljali k veterinarju – diagnoza, natrgana križna kolenska vez 😦 Dobil je tri boleče injekcije, dve vrste tablet in dva tedna strogega počitka. Vsa situacija pa ima tudi svetlo plat, najprej so mu slikali kolke, ki so relativno zdravi (za B). Ko torej pozdravimo vez, bo lahko še dolgo veselo tekal (in hujšal, saj mora izgubiti še vsaj 3 kg).