Tag Archives: vzgoja

dominanca? ne, hvala.

civava_stopniceKo sem začela s prvimi koraki v svet kinologije, so bila zlata pravila vzgoje psov: pes ne sme jesti pred lastnikom; pes ne sme skozi vrata pred lastnikom; pes ne sme na kavč ali posteljo; pes ne sme pred lastnikom po stopnicah ali z vrha stopnic gledati na lastnika; ipd. Cilj teh pravil naj bi bil psu preprečiti, da se rangira nad lastnika oz. da si lastnika podredi.

TEORIJA DOMINANCE

Teorija dominance temelji na domnevi, da sodobni psi v svoji biti še vedno ostajajo volkovi. Zaradi njihove “krdelne mentalitete” naj bi se pse dalo kontrolirati le tako, da vodnik prevzame vlogo vodje krdela. Najbolj zanesljiv način, da zagotovimo željeno stanje pa je z uporabo fizične kazni.

Sodobne raziskave so pokazale, da volčja družba temelji na družinskih vezeh in sodelovanju in ne na stalnem dokazovanju dominance. Kljub temu pa sta šolanje in vzgoja na osnovi teorije dominance še vedno razširjenja in zagovarjana s strani mnogih kinologov.

Tovrstni vzgojni prijemi vključujejo obračanje psa na hrbet, s čimer naj bi si ga podredili, kot si alfa volk podreja člane krdela. Kaznovanje mladičev pa s stresanjem, kar naj bi počela psica z mladiči v leglu.

Kljub temu, da uporaba kazni kratkoročno morda odpravi neželjena vedenja, lahko dolgoročno pri psu povzroči depresijo in zadržanost. Ob pretirano pogosti ali intenzivni uporabi pa lahko pes razvije strah pred lastniki in jih ugrizne v samoobrambi. 

UČENJE NA OSNOVI NAGRADE

Kinologi, ki zagovarjajo vzgojo na osnovi nagrajevanja, zavračajo idejo, da psi izkazujejo BG_šavs_IMG_3517 copynezaželjeno vedenje zato, ker si želijo podrediti lastnika. Veliko bolj preprosta (in znanstveno dokazana) je razlaga, da se pri živalih pojavljajo vedenja, ki so bila v preteklosti mnogokrat nagrajena.

Zavedati se moramo, da se psi učijo ves čas, ne le med “uradnim” časom za trening. Lastniki pogosto pri psih utrjujejo določeno vedenje, brez da bi se tega zavedali. Psi se učijo še posebno hitro v času odraščanja. Sposobni so prilagajati t.i. instiktivne reakcije in usvojiti željena vedenja.

Ker je psom stik s človekom zelo pomemben in jih ločitev od njihovih lastnikov vznemirja, so visoko motivirani, da le-tem ustrežejo. V kolikor ne razumejo kaj se od njih pričakuje pa se zadovoljijo s tem, da pritegnejo našo pozornost.

Več o načinih učenja in šolanja psov najdete v člankih Učenje – 1. del, Učenje – 2. del, Ko bo v peklu snežilo, …

PARTNERSTVO, NE TEKMOVALNOST
Znanstvene študije izvedene na prosto živečih psih Zahodnega Bengala so pokazale, da naravno živijo v skupinah od pet do deset članov. Znotraj krdela ne prihaja do ritualiziranega izkazovanja dominance ali podrejenosti, kot pri volkovih. Skupine psov, ki mejijo druga na drugo, bivajo v sožitju. Kljub temu, da občasno tekmujejo za iste vire hrane, ob srečanjih ne prihaja do agresije.

Študije izvedene v zavetiščih pa so pokazale, da bivši hišni ljubljenci, ki bivajo v umetno oblikovanih skupinah, ne razvijejo hierarhične “krdelne” dinamike, temveč partnerke odnose znotraj večje skupine. V medsebojnih odnosih izkazujejo veliko tekmovalnega vedenja, vendar se znajo prilagajati potrebam drug drugega. Npr. nekaterim psom je pomembnejša hrana, drugim igrače; posamezniki v “tekmovalnih” situacijah popuščajo drug drugemu, glede na intenzivnost interesa.

nemomeProces udomačitve je pse naredil pse človeku predane, ustrežljive in delovne spremljevalce. V današnjem času, je glavna vloga večine psov družabniška. Zakaj bi ta najlepši od partnerskih odnosov po nepotrebnem kalili z grobostjo in krutostjo.

 

 

Članek temelji na knjigi In Defence Of Dogs. John Bradshaw. 2011. Penguin Books, London, England.

 

nov družinski član prihaja

Torej, izbrali smo si primerno pasmo in kar se da kvalitetnega vzreditelja. Sedaj je čas, da na prihod mladega štirinožca pripravimo tudi dom in družino. Mladički so novi, simpatični in srčkani, zato jim hitro popustimo. Vendar popuščanje vodi v neželena vedenja in potencialno tudi v vedenjske probleme.

OSNOVNA PRAVILA

Preden novega družinskega člana pripeljemo domov, je prav, da postavimo nekaj osnovnih pravil. Kakšna ta pravila so, je odvisno od posameznega lastnika, pomembno pa je, da se jih drži cela družina.

Določimo v katerih prostorih bo pes bival in kam ne bo imel dostopa. Ali bo smel na kavč in/ali posteljo. Če nameravamo uporabljati sobno kletko, je prav, da pričnemo prvi dan. Zelo priporočljivo je, da se odločimo psa NE hraniti od mize. Kakršnakoli pravila že so, naj bodo enaka za vse priložnosti in člane gospodinjstva.

Skratka, vsa pričakovanja, ki jih imamo od našega bodočega odraslega psa, moramo začeti uresničevati že s prvim dnem. To seveda ne pomeni, da od mladička pričakujemo odraslo vedenje 😉

PRVI KORAKI V VZGOJI

witySvojim tečajnikom vedno svetujem naj svojega mladiča prvih nekaj mesecev hranijo iz roke. S tem, da vsa njegova hrana prihaja neposredno od nas in da se mora za hrano malo potruditi (narediti kakšen trik ali vajo), se pes od začetka navaja, da je poslušnost in sodelovanje z vodnikom pozitivno in zabavno. Vaje, ki jih učimo psa naj bodo dinamične, delajmo malo ponovitev in nikoli dlje kot 5 do 10 min naenkrat. Mladiči težko dalj časa zdržijo v stacionarnih položajih in nimajo velike sposobnosti za koncentracijo.

Posebno pozornost posvetimo učenju odpoklica, saj je to najpomembnejša vaja, ki se jo bo naš pes naučil v svojem življenju. Tudi če naš pes pride vsakič, ko ga pokličemo, ne opustimo nagrajevanja. Mladiči so osredotočeni in navezani na svojega človeka, kar pa se bo v adolescenci začelo spreminjati.  Z rednim utrjevanjem in postopnim dvigovanjem zahtevnosti, bomo počasi izgradili zanesljiv odpoklic.

Kaj lahko in kaj ne… Brez kaznovanja in agresije, mladiču damo vedeti kaj mu je dovoljeno. Z jasnim in odločnim “Ne!” ali “Fuj!” ustavimo nezaželjeno aktivnost in ga preusmerimo na njegovo priljubljeno igračo. kali-2

Igrajmo se! Nekateri psi radi lovijo žogo, drugi vlečejo “cufo”, spet tretji želijo, da jih
lovimo in preganjamo. Odkrijmo priljubljeni način igre našega psa in se igrajmo z njim. Igra je najboljši “teambuilding” za psa in vodnika. Pes med igro porabi veliko energije, izkoristimo pa jo lahko tudi za utrjevanje poslušnosti.

Ne glede na to ali je to vaš prvi ali peti pes, priporočam obisk pasje šole. Udeležba na tečaju večino ljudi motivira h rednemu delu s psom, vodstvo in nasveti strokovnjaka pa bodo brez dvoma dobrodošla pomoč pri pravilni vzgoji vašega novega štirinožca.

nov družinski član

14717135_10211177006840352_2580177085696167174_nV zadnjem času me pogosto kličejo bodoči pasji lastniki. Nekateri imajo pasmo že izbrano, drugi se še odločajo. Vsi pa imajo podobna vprašanja. Kako izbrati dobrega vzreditelja? Kako se pripraviti na novega družinskega člana? Kdaj začeti s šolanjem?

KATERA PASMA JE PRAVA?

Prva in morda najpomembnejša odločitev je glede pasme. Izbrati psa, ki ustreza našemu življenjskemu slogu je ključnega pomena za zadovoljstvo lastnika, srečo psa in uspešno sobivanje obeh oz. vseh družinskih članov.

Najbolj pogosta napaka, ki jo naredijo bodoči pasji lastniki je, da “kupujejo z očmi”. Sigurno je pomembno, da nam bo naš novi kuža lep. Vendar daleč od tega, da bo lepota njegova najpomembnejša lastnost.

Ko za svojo bodočo pasmo brskate po internetu in knjigah, ne glejte le fotografij. Preberite opis pasme. Poiščite več različnih virov. Če imate možnost, po izkušnjah vprašajte nekoga, ki že ima psa vaše izbrane pasme ali kontaktirajte pasemsko kinološko društvo.

Premislite kakšne potrebe po aktivnosti bo imel pes in koliko časa premagovanje ovir - mostste pripravljeni vložiti. Pes, ki energije ne porabi konstruktivno s svojim vodnikom, jo bo sam vložil v destruktivno vedenje.  Kakšen odnos ima izbrana pasma do otrok, tujcev, drugih živali. Če živite v bloku, pes, ki je naravno nezaupljiv do tujih ljudi, morda ni prava izbira. Koliko nege potrebuje vaša pasma. Nekatere pasme potrebujejo redne obiske pri pasjem frizerju, druge dnevno krtačenje, nekatere pa minimalno truda.

Poizkusite najti pasmo, ki čim bolj ustreza vašemu načinu življenja. Kratkoročno ste se morda pripravljeni prilagajati potrebam novega družinskega člana, vendar dolgoročno večinoma pričakujemo, da se bo pes prilagodil nam.

KAM PO PSA?

V kolikor kupujete pasemskega psa in ne posvajate mešančka, je naslednje pomembno vprašanje, kje boste psa kupili. Vsekakor svetujem, da kupite rodovniškega psa. Za pridobitev vzrejnega dovoljenja morajo biti starši zdravi, brez genetskih pomanjkljivosti, stabilnega karakterja in skladne zunanjosti. Cilj strukturiranega in kontroliranega parjenja je zagotoviti dolgoročno kvaliteto in ohranjanje značilnosti pasme.

Tudi pri rodovniških leglih pa moramo biti pozorni na kvaliteto vzreditelja oz. psarne. Nekateri vzreditelji v mladičih vidijo zgolj vir zaslužka. Drugi parijo pse s poudarkom na zunanjem izgledu in zanemarjajo genetsko in zdravstveno plat. Nekateri vzreditelji parijo svojega štirinožnega družinskega člana brez velikih ciljev oz. planov, vendar v vzgojo legla vložijo dušo in srce. Redke pa so vrhunske psarne, ki se poglobijo v izbiro staršev, sistematično delajo z mladiči in temeljito preverijo primernost potencialnih lastnikov.

sreča brez vrvice

Ne glede na to ali kupujete hišnega ljubljenca, razstavnega ali delovnega psa, so dejavniki, ki nam povedo veliko o kvaliteti psarne oz. vzreditelja.

  • število legel – predan vzreditelj redko vzgoji več kot eno leglo letno, saj kvalitetno delo zahteva ogromno časa in energije. Vsekakor pa psarne s tremi ali več legli letno, proizvajajo mladiče izključno s ciljem dobička.
  • transparentnost – povprašajte o zdravju, življenjski dobi in karakterju prednikov vašega potencialnega mladiča. Dobri vzreditelji vam bodo iskreno odgovorili na vsa vprašanja in omogočili srečanje z mamo ter (v kolikor je mogoče) z očetom.
  • skrb za leglo – leglo naj odrašča v hiši oz. stanovanju; skedenj, klet ali zunanji pesjak niso primerne lokacije za nekaj tednov stare mladičke. Prvo socializacijsko obdobje se konča okoli devetega tedna, zato je ključnega pomena, da so mladički (v varnem okolju) izpostavljeni čim širšemu spektru dražljajev.
  • zgodnje šolanje – najboljši vzreditelji se posvetijo tudi zgodnjemu šolanju, kot je “odpoklic”, uporabljanje nosu, odzivnost na kliker, ipd.

 

V vsakem primeru, postavljajte vprašanja, zbirajte informacije in izkušnje drugih ljudi, bodite  zahtevni. Konec koncev kupujete družinskega člana, ki bo z vami deset in več let. Vi in on si zaslužite le najboljše!

 

Naslednji teden bom pisala o pripravi doma in družine ter vzgoji in šolanju pasjega mladiča. Vabljeni k branju!

 

promocijska

Zame je lepota šolanja psov v tem, da je vsak pes malo drugačna zgodba, ki te nauči nekaj novega. Da je navadna škatla lahko rekvizit za kopico novih trikov. Da karakterji psov, želje vodnikov in nenazadnje moja domišljija, vodijo v vedno nove dimenzije dela s psi in ideje za vaje.

Šole počasi rastejo. Šavsarji postajamo številčna pasja družina – veliki, mali, živahni in bolj lenobni. Vsi drugačni, vsi zanimivi.  Ne raste pa samo število tečajnikov, temveč tudi inštruktorjev 🙂 Pomladi se nam bo v postojnskih šolah pridružila moja prijateljica in reševalska kolegica Tadeja.  Za uvod v novo sezono tečajev in predstavitev nove inštruktorske “zasedbe”, sva si minulo soboto privoščile manjši promocijski photo shoot.

Nekaj utrinkov si lahko ogledate v spodnji galeriji… 😉

foto: Boštjan Gartnar / www.gartnar.si

 

SREČA NA VRVICI

sreča brez vrvice
sreča brez vrvice

Eden od glavnih ciljev Kinološkega društva Šavs je razvijanje kinološke kulture in ozaveščanje laične javnosti glede odgovornega pasjega lastništva. S tem namenom v decembru pripravljamo BREZPLAČNO predavanje, z naslovom SREČA NA VRVICI : pasji mladič – prej in potem. Predavanje bo prvič izvedeno 10. 12. ob 18h, v Notranjskem muzeju v Postojni.

Vsebina predavanja bo zajemala naslednje teme:

– izbira pasme in vzreditelja
– priprava doma in družine na prihod novega družinskega člana
– pes NI darilo!
– faze razvoja
– vzgoja – kako in kaj
– šolanje – obisk pasje šole vs. delo doma, kinološke discipline, ipd.
– veterinarska vprašanja
– posvojitev rešenčka oz. najdenčka (Zavod Pit, skupina Ustavimo pasje borbe)

 

čudoviti svet vonjav

Kot mi, psi vidijo, slišijo, vohajo, okusijo in občutijo, vendar so njihova čutila razvita drugače kot naša.

Dotik je prvo čutilo, ki se razvije pri psu ter najbolj podobno človeškemu. Psi imajo pet kategorij receptorjev za čut – bolečina, premik in položaj telesa, temperatura, dotik, kemična stimulacija. Njihov vid je izvrsten za zaznavanje gibanja – tudi na daljavo in še posebno v mraku – slabo pa razločujejo negibne objekte. Psi slišijo zvoke višjih frekvenc kot ljudje. Zvoki, ki se nam zdijo glasni, pogosto oddajajo tone visokih frekvenc, ki lahko prestrašijo pse. Njihov čut za okus je precej manj razvit kot človeški. Poleg receptorjev za sladko, grenko, kislo in slano pa imajo razvite posebne receptorje za okus po mesu in maščobah.

Nos :)
Nos 🙂

Najbolj razvito čutilo pri psu je voh. Tako kot je nos je prevladujoč organ na pasji glavi, je center za voh prevladujoč v pasjih možganih. Za psa, voh oblikuje podobo sveta.

Psi vohajo v “stereo”. To pomeni, da ločeno procesirajo vonjave iz vsake nosnice, na ta način pa lahko določijo smer. Vonj zaznavajo tudi v veliko višji resoluciji, kot ljudje. Podobno kot pri digitalni fotografiji, kjer so pri sliki v nizki resoluciji podrobnosti zamegljene, pri sliki v visoki resoluciji pa ostre. Medtem, ko ljudje (večinoma) zaznavamo mešanice različnih vonjev, psi zaznajo vsak posamezen vonj. Tudi, če je en vonj prevladujoč, lahko psi še vedno ločijo druge manj izrazite vonjave.

Sposobnosti za voh se seveda razlikujejo glede na velikost, pasmo, dolžino nosu ter celo barvo kožuha (albino in psi z belo oz. svetlo dlako, lahko imajo močno oslabljene vohalne sposobnosti). Kljub temu pa je znanstveno dokazano dejstvo, da ima pes vsaj 44-krat boljši nos kot človek. Z rednim delom, se njihove sposobnosti diskriminacije vonjav razvijajo še dodatno, prav tako pa tudi njihove mentalne sposobnosti.

Neli išče igračo
Neli išče igračo

Ponuditi našemu štirinožcu možnost, da aktivno uporablja in razvija svoje naravne sposobnosti, je največje darilo, ki mu ga lahko poklonimo. Večina sodobnih psov dobi hrano od lastnikov, zato jim za preživetje ni potrebno uporabljati čutil ali nagonov. Mnogo aktivnosti, ki jih počnemo s svojimi psi (tek, pohodništvo, metanje žoge, agility, ipd.) vključuje hitrost, vzdržljivost, razburjenje, natančnost in kontrolo, le redke pa umirjenost in koncentracijo. Delo z nosom od psa zahteva mirnost in mentalno aktivnost ter stimulira širok spekter njegovih naravnih sposobnosti.

Če si želite psa naučiti poiskati najljubšo igračo, izgubljene ključe, skritega partnerja ali katero drugo od širokega spektra igric za delo z nosom, se nam pridružite na delavnicah za zabavno delo s psom.

Viri

William G. Syrotuck, Scent and the Scenting Dog. Barkleigh Productions, Inc., Mechanicsburg, Pennsylvania, 2013.

Viviane Theby, Smellorama! Nose games for dogs. Veloce Publishing Limited, Poundbury, Dorchester, 2010.

Anne Lill Kvam, The Canine Kingdom of Scent – Fun Activities Using your Dog’s Natural Instincts. Dogwise Publishing, Wenatchee, WA, 2012.