Tag Archives: ugriz

ravs!

V zadnjem času sem se srečala z več primeri, ko so ljudje poiskali mojo pomoč, ker se je njihov pes stepel. Iz svojega dela in lastnih izkušenj vem, da večina pasjih lastnikov ne ve kako reagirati v primeru pasjega pretepa. Upam, da bo spodnji zapis dosegel čim večje število ljudi in jih pomagal pripraviti na to morebitno neprijetnost.

 

ravs - 2AGRESIJA

Zavedati se moramo, da je agresija v živalskem svetu popolnoma normalen pojav in nujno potrebna za preživetje posameznika. Kljub temu, da so psi udomačeni že več tisoč let, agresija še ni popolnoma “izčiščena” iz njihovega genskega zapisa. Drugo pomembno dejstvo je, da je večina agresivnega vedenja ritualiziranega, ljudje pa pogosto ne ločimo med le-tem in resnično agresijo.

Za večino pasjih lastnikov je stresno že, da njihov pes zarenči ali pokaže zobe, kaj šele, da se zaplete v pretep. Ljudje bi želeli pse, ki v nobeni situaciji ne izkazujejo kakršnihkoli znakov agresije. Če to prenesemo v okvire človeškega vedenja, je to oseba, ki v celem svojem življenju ne bo niti enkrat izgubila živcev, dvignila glasu, rekla kaj nesramnega ali potrobila nekomu, ki jo je izsilil v prometu. 

To seveda ne pomeni, da lahko psom dovolimo, da se “zmenijo sami”. V primeru pasjega pretepa, moramo najprej oceniti ali resnično gre za pretep ali samo za bolj grobo in divjo obliko igre. V kolikor se nam zdi, da je ogroženo fizično ali psihično zdravje enega ali večih udeležencev je nujno, da situacijo prekinemo.

PRETEP

Pomembno je, da ostanemo mirni. Vpitje in histerija bosta pse spravila v še večjo vznemirjenost. Prav tako psov nikakor ne smemo brcati ali udariti s kakšnim pripomočkom. S tem bomo agresijo med njima še zaostrili, obstaja pa tudi možnost, da nas eden od psov ugrizne. 

  1. način – Najprej pse poizkusimo ločiti z glasnim in neprijetnim zvokom v njihovi neposredni bližini, npr. udarjanjem kovine ob kovino.
  2.  način – Vsak lastnik svojega psa prime za zadnje tace ter jih istočasno potegnemo nazaj in navzgor. Pomembno je, da psa primemo v območju kolčnih sklepov in ne pod kolenskimi, saj jih lahko s tem poškodujemo.
  3. način – Pse polijemo oz. poškropimo z mrzlo vodo.
  4. način – Uporabimo poper v razpršilu.
  5. način – V kolikor ne učinkuje nobeden od zgoraj naštetih načinov, pse primemo za ovratnice in jih poizkusimo potegniti narazen. Ta način naj bo uporabljen kot zadnji izhod, saj se s tem izpostavimo možnosti ugriza.

 

ravs - 1Skratka, v kolikor se znajdemo v položaju kjer moramo reševati pasji pretep, se tega lotimo mirno in racionalno. Kot bariero ne uporabljamo svojega telesa, z rokami segamo v pretep zgolj v skrajni sili in na situacijo se nikoli ne odzivamo z lastno nestrpnostjo, tako do psov kot tudi do lastnikov. Agresija rodi agresijo in v kolikor situacije nismo sposobni rešiti kulturno in konstruktivno, se lahko vedno obrnemo na ustrezne vladne organe.

Advertisements

hvala, da ne grizete

Inhibicija ugriza je sposobnost psa, da nadzoruje moč stiska z zobmi. Pes, ki ni bil naučen roti grizeinhibicije ugriza, se ne zaveda občutljivosti človeške kože, zato tudi v igri premočno grize. Psi, ki imajo temeljito razvito to preventivo, bodo morda v stresnih situacijah (strah, agresija) ugriznili manj močno in manj verjetno predrli kožo.

Med igro oz. ukvarjanjem z našim psom, mu pustimo, da grizlja naše roke. Igramo se, dokler nas pes ne ugrizne posebno močno. Odzovemo se s cvilečim krikom, naša roka pa popolnoma obmiruje. To bi moralo psa zbegati in (vsaj za nekaj trenutkov) ustaviti grizenje. Ko pes neha gristi oz. nas začne lizati, ga veselo hvalimo. Nadaljujemo z igro. Če nas pes ponovno ugrizne premočno, ponovimo opisani postopek. Vajo ponovimo največ trikrat v 15 minutah.

dogo_grizeČe cviljenje ni dovolj učinkovito (pes še naprej pogosto ugrizne premočno), psu uvedemo »time out«. Ko nas pes premočno ugrizne se odzovemo s krikom. Ko se pes zdrzne in neha gristi, umaknemo roko ali se vstanemo in odidemo stran ter psa ignoriramo 10 do 20 sekund. Po kratkem time out-u, psa ponovno povabimo k igri.

Ko smo psa odvadili zelo močnih ugrizov, lahko posotopoma spuščamo nivo tolerance in »sankcioniramo« čedalje manj močne ugrize. Na ta način se bo pes postopoma navadil, da grizenje ni zaželjeno oz. sprejemljivo vedenje.

Dodatni ukrepi:

  • ko pes pozkuša žvečiti naše roke oz. stopala, ga preusmerimo na žvečljivo kost ali igračo;
  • če se, med božanjem oz. pestovanjem, pes vznemiri in nas začne gristi, ga zamotimo z majhnimi priboljški; na ta način, se bo navadil na dotik, brez grizenja;
  • razvijamo plensko igro; pri plenski igri, se moramo strogo držati smernic za varno igro; ko pes obvlada varno plensko igro, imamo igračo vedno pri sebi; ko nas začne pes gristi, ga preusmerimo na igračo; z doslednim delom, bi moral pes sam začeti iskati igračo, kadar bo dobil željo po grizenju;
  • če se pes med hojo zaganja v naše noge ali stopala, se ustavimo, ga preusmerimo na igračo in se šele nato začnemo ponovno premikati;
  • psu omogočimo dovolj igre z vrstniki; igra in socializacija z drugimi psi, ga bosta naučili pravilnih socialnih vedenj, ritualov ter inhibicije ugriza.

Biti moramo razumevajoči in potrpežjivi, grizenje v igri je normalno vedenje vsakega mladiča ali mladega psa.

hvala, ker renčite

pes renči, človek mršči...
pes renči, človek mršči…

Ljudje se mrščimo, kregamo, včasih tudi kričimo. Sposobni smo množice izrazov strahu, jeze in nelagodja. Ko te izraze prepoznamo pri drugem človeku, do njega (večinoma) pristopamo taktno in s potrebno distanco.

Psi, ki renčijo, so pogosto označeni za nevarne ali “žleht”.  Renčanje je pogosto sankcionirano, kaznovano. Od psov pričakujemo nemo poslušnost, tiho družabništvo. Mnogo pasjih lastnikov ne vidi in ne želi slišati pasje govorice strahu in nelagodja. Renčanje pri ljudeh vzbuja strah, zato se ga poizkuša zatreti. Vendar je renčanje le ekvivalent namrščenega, jeznega izraza na obrazu. Pes, ki ne želi ugrizniti, se kar se da potrudi, da bi “grožnjo” odgnal. Verjetno bo nelagodje začel kazati z bolj subtilnimi znaki – govorico telesa, miritvenimi signali – ki pa jih ljudje pogosto prezremo oz. ne razumemo. Če se ne umaknemo iz njegovega osebnega prostora, se bodo ti znaki stopnjevali – napetost telesa, strm pogled, renčanje.

Kaznovanje renčanja zavira pasjo komunikacijo njegovega nelagodja, ton in telesna govorica lastnika pa to nelagodje še povečujeta. Npr. Pes svoj strah izrazi z renčanjem. Lastnik se na renčanje odzove z napetostjo in kričanjem. Za psa je lastnikovo vedenje potrditev, da je njegov strah upravičen.

Ljudje se renčanja bojimo, ker lahko vodi k bolj resnim posledicam  – ugrizu. Če renčanje redno kaznujemo, bomo sčasoma odpravili simptom, ne pa vzroka. S tem pa povečali možnost ugriza.  Renčanje je potrebno spoštovati ter ukrepati preventivno, t.j. odpraviti njegov vzrok. Postati moramo pozorni na okoliščine, ki pri našem psu izzovejo renčanje, ugotoviti kaj ga vznemirja oz. česa ga je strah ter rešiti situacijo.

renčanje
renčanje

VEČINA PSOV, SE BO ZATEKLA K UGRIZU ZGOLJ KOT REŠITEV IZ BREZIZHODNEGA POLOŽAJA. NE SPRAVLJAJMO JIH V TAKŠNO SITUACIJO!

 

 

 

 

Dodatno branje…

Leah Roberts: “Thank your dog for growling”

Pat Miller: “The Gift of the Growl”

Nicole Wilde: “Why growls are good” 

Don Hanson: “Dog Bite Prevention Tip – Growling Dogs typically growl when they are afraid, angry or upset” 

šolska

V zadnjih letih med pasjeljubci močno narašča priljubljenost pasem tipa bull, mastiff, doga, ipd. Pasme postajajo bolj prepoznavne ter lažje dostopne. Mnogi si jih omislijo kot družinske ljubljenčke, spet drugim je všeč na koncu povodca voditi straho-spoštovanje vzbujajočega psa, nekateri pa so seveda pravi ljubitelji pasem.  Žal ljudje pogosto kupujejo z očmi in ne z glavo ter tako polnijo zavetišča ali iz svojih očarljivih in nadobudnih mladičkov ustvarijo negotove, nezaupljive pse.

Iz nestrpnosti in nerazumevanja, je družba te pasme poimenovala za nevarne… Podoba agresivnega, popadljivega psa bull pasme je zasidrana globoko v zavest laične javnosti.

Resnica je seveda popolnoma drugačna. Pasme, ki so bile vzrejene za boje, lov ali kot čuvaji so resnično bolj zahtevne za vzgojo in šolanje, kot konvencionalni pasji ljubljenčki. Vendar ob pravilnem ravnanju postanejo ljubeči, zvesti in priljudni štirinožni spremljevalci. Vse kar potrebujejo je veliko socializacije, nekaj preventive in doslednega lastnika.

nemo&abbyKer programi običajnih pasjih šol niso prilagojeni specifikam teh “zahtevnih” pasem, sem se odločila da začnem s svojimi programi, ki ne bodo toliko osredotočeni na vaje poslušnosti, temveč bolj na navajanje na nove okolja, socializacijo in še posebej na preventivno vzgojo pasjih mladičev.

Kakšna je preventivna vzgoja?

Razvijanje mehkega ugriza pri psu

Ugrizne lahko vsak pes. So pa različne pasme bolj ali manj nagnjene umiku ali obrambi. Razlikujejo se seveda tudi po moči ugriza. Zato je bistvenega pomena, da že mladiča naučimo kako boleč je za nas njegov ugriz, saj se s tem navadi pazljivo uporabljati svoj gobec.

Preventiva pred varovanjem sklede / prostora

Varovanje sklede s hrano je relativno pogost pojav pri psih. Toliko bolj pri pasmah, ki so karakterno zelo močne. Z minimalno vsakodnevnega truda, lahko poskrbimo, da si naš pes nikoli ne bo začel lastiti posode.

Navajanje na fizični kontakt

Postopno navajanje na rokovanje z različnimi deli psa (gobec, tace, rep, ipd.) nam bo močno olajšalo obiske pri veterinarju, striženje krempljev in druge podobne priložnosti.

Razvijanje odnosa vodnik-pes

Skozi igro in delo, krepimo odnos med psom in njegovim vodnikom oz. vodniki. Skupen trud in zabava izgrajujeta pristno in ljubeče razmerje z vašim štirinožnim spremljevalcem in s tem manjšata možnost, da bi vam “zrasel čez glavo”.

bandaMiritveni signali

Najpomembnejša “preventivna vzgoja lastnikov” pa je prepoznavanje miritvenih signalov. Kadar je psu neprijetno, stresno ali ga je strah kaže znake s katerimi poizkuša pomiriti okolico in sporočiti svojo stisko. V kolikor smo sposobni prepoznati te signale, lahko umirimo oz. razrešimo marsikatero situacijo, ki bi lahko izzvala agresijo, preden se razvije predaleč.

 

Vsi opisani vzgojni prijemi so seveda koristni za vse pasme psov, vendar bolj pomembni za zahtevne pasme. Pogosto je pri teh pasmah namreč nivo tolerance precej nižji kot pri drugih, manj zahtevnih.