Tag Archives: trening

super pes

fullsizerender-1Kot ljudje, imajo tudi psi različne potrebe po gibanju. V optimalnem partnerskem odnosu vodnik-pes, si človek izbere pasmo oz. psa, ki ustreza njegovemu karakterju in (med drugim) “energijskemu nivoju”. Marsikateri rekreativni športnik se odloči za štirinožnega spremljevalca pri svojih podvigih. Nekatere pritegne udejstvovanje v kinoloških športih, kot so agillity, flyball, frizbi, ipd. Spet drugi združijo oba interesa v eno, v obliki canicross-a ali bikejoring-a. Ne glede na obliko aktivnosti ali disciplino, ki se je lotevamo, se moramo zavedati, da se ob povečanih telesnih obremenitvah, fiziološke potrebe psa spremenijo. Če nase gledamo kot na športnika, je prav, da z istimi očmi gledamo tudi na svojega psa.

Doberman je delovna pasma, zaljubljena v gibanje in sodelovanje s svojim človekom. Zame je doberman popoln sopotnik, tako za moje športno kot kinološko udejstvovanje. Pred kratkim se je našemu krdelu pridružila mlada dobermanka Saga. Kot vse moje pse, jo čaka poslanstvo reševalnega psa. Poleg priprav na reševalno dela pa Saga za polno zaposlitev potrebuje tudi veliko VELIKO gibanja. Fizične priprave tedensko vključujejo planinske izlete, canicross tek in treninge z rekviziti. Kot vsi športniki, tudi Saga potrebuje ustrezno prehrano, nego in pripravo.

 

PRIPRAVA

Telo pasjega športnika mora biti utrjeno, da lahko deluje in uspeva v izbranem športu ali fullsizerender-5aktivnosti. Vsi psi potrebujejo gibanje, vendar psi, ki redno delajo ali tekmujejo potrebujejo širši, sistematičen program treninga, da lahko ohranjajo vrhunsko fizično pripravljenost. Program ne vključuje le kondicijskih priprav, temveč tudi ogrevanje, ohlajanje, raztezne vaje in vaje za moč trupa. Celostni program vadbe je najboljša preventiva proti poškodbam. Preden pa začnemo s kakršnokoli povečano aktivnostjo in obremenitvami, je prav, da veterinar opravi popoln zdravstveni pregled psa.

PREHRANA

img_8168Aktivni psi potrebujejo visoko kalorično hrano, pomembno pa je tudi, da zadosten delež kalorij izvira iz beljakovin. Med in po daljših ali  večjih obremenitvah, moji psi poleg kvalitetne briketirane hrane dobivajo tudi obroke sveže hrane, npr. skuto in surova jajca, sladek krompir s sardelami ter druge “super hrane” za pse.

V zadnjem času sem začela uporabljati tudi prehranske dodatke za pred in po aktivnosti. Njihov namen je povečati dovod kisika in energije v mišice med vadbo ter pospešiti regeneracijo po vadbi.

NEGA

Okolje v katerem treniramo psa je za preventivo pred poškodbami skoraj tako pomembno dsc_3769kot vadba sama. Asfaltna ali betonska podlaga poveča obremenitve na sklepe in kosti, poleg tega pa lahko povzroča praske in odrgnine na blazinicah. Podobne so lahko posledice visokogorskih tur ali gorskega kolesarstva (s psom).

Redni pregledi in nega blazinic ter striženje krempljev so ključnega pomena. Sicer počena koža na blazinici ali zlomljen krempelj ni huda poškodba, vendar lahko za krajši čas prekine treninge in psu povzroča nepotrebne bolečine.

Pozorni moramo biti tudi na vremenske pogoje. Treningi v veliki vročini ali mrazu niso priporočljivi. Če pa so nujni ali neizogibni, moramo poskrbeti za ustrezno ohlajanje oz. oblačila za psa in zadostno hidracijo. Poleti obstaja tudi možnost sončnih opeklin, pozimi pa poškodb blazinic zaradi soli in ledu ter (v ustreznih pogojih) snežne slepote.

 

fullsizerender-4

Program treninga za pasjega športnika je sestavljen iz štirih delov: prehrane, treninga za moč, kondicijskega treninga in situacijskega treninga. Na vsakem področju je pomembno, da začnemo počasi in postopno ter v intervalih večamo obremenitve. Psa ne smemo siliti preko njegovih fizičnih sposobnosti.

Strukturirana fizična vadba izboljša rezultate dela na izbranem področju, zmanjša možnost kratkoročnih in dolgoročnih poškodb ter pozitivno vpliva na splošno zdravje psa.

Advertisements

dogo reševalec

12823149_10206921281725380_1850765915_oŠolanje reševalnega psa je dolgotrajen proces. Reševalno delo od psa zahteva poslušnost, vodljivost, zaupanje v vodnika, neodzivnost na nenadne in nepredvidljive zunanje dražljaje (bliski, poki, sirene, ipd.), kondicijsko pripravljenost, agilnost in visoko visoko motivacijo za iskanje.

Večina vodnikov se (načrtno ali pa tudi ne) odloča za pasme, ki so vodljive in visoko motivirane za delo. Najpogosteje se za reševalne pse usposablja border collieje, labradorce, zlate in gladkodlake prinašalce, ipd. Ne glede na predispozicije psa, šolanje do prvega izpita traja leto in pol do dve.

Jaz sem si za svojega drugega reševalnega psa zavestno izbrala argentinsko dogo. Psa, ki je neustrašen, pogumen, zvest in zaščitniški, neobčutljiv na bolečino, neverjetno agilen (za svojo velikost) in ima visoko razvit občutek za voh. Vse te občudovanja vredne lastnosti pridejo z roko v roki z dominanco, samostojnostjo in svojeglavostjo ter veliko čustveno občutljivostjo.

Ko sem Nemota pripeljala na prvi trening, je bila večina mojih klubskih kolegov mnenja, Nemo med plensko igroda delam veliko napako. Da bo pes prevelik in pretežak za reševalca. Da je pasemsko popolnoma neprimeren. Da ne bo delal. Skozi leta sem se v reševanju in družbi na splošno, stalno srečevala s predsodki, dvomi in “cinizmom”.

Bila sem pripravljena na zahtevnost karakterja, ki sem ga pripeljala v svojo družino, vseeno pa ne na vse prepreke, ki sva jih morala premagati na najini poti do reševalnega psa. Prvih nekaj let se je pojavljal problem za problemom, rešili smo eno težavo in že se je pojavila druga. Stalno sem morala prilagajati svoj način dela in razmišljanja. Prebrati celo polico knjig, poslušati mnogo ljudi in poizkusiti marsikatero metodo. Nemo me je naučil ogromno. Več kot bi me naučilo delo z desetimi drugimi, bolj vodljivimi psi. Brez njega in najine skupne poti, bi težko profesionalno delala s toliko različnimi psi, pasmami in problemi.

12722652_10206921281645378_193352310_oPred dvemi tedni, pri dobrih štirih letih starosti je moj Nemo uspešno opravil svoj četrti in zadnji mednarodni izpit za reševalnega psa. Najina pot še zdaleč ni zaključena, jeseni naju čaka Mission Readiness Test – najbolj zahtevna preizkušnja za reševalne pse in njihove vodnike. Vseeno pa sva uspešno zaključila dolgo in naporno poglavje in občutki sreče in ponosa so (tudi nekaj tednov po dogodku) neopisljivi.

Nemo El Rey de Las Pampas je (kolikor mi je znano) edini certificiran reševalni dogo argentino v Evropi. Kjer je volja, je tudi pot! 😀

 

 

Kondicijske

IMG_20151225_212903

Reševalni pes mora obvladati širok spekter znanj in veščin. V vseh okoliščinah in psihičnih stanjih mora biti poslušen in vodljiv, sposoben premagovati najrazličnejše ovire ter neprijetne materiale, iskati ne glede na vremenske pogoje in nenazadnje biti v odlični fizični kondiciji. Iskalne akcije trajajo ure in ure, lahko tudi več dni. Reševalni psi tekom akcije pretečejo mnogo kilometrov, med tekom pa morajo ves čas “delati z nosom”.

 

V času praznikov, smo si pri Kinološki enoti za reševanje vzeli premor. Dva tedna brez treningov iskanja in poslušnosti pa zame in moja štirinožca še ne pomenita dva tedna počitka. Prosti čas in dela proste dneve izkoriščamo za temeljite kondicijske priprave.

Za psa velikosti (in kilaže) argentinske doge, je dobra kondicijska pripravljenost še bolj pomembna kot pri psih običajnih reševalskih pasem. Medtem, ko je na kratke razdalje sposoben neverjetnih pospeškov, ga več urna hoja utrudi. “S sabo” mora vendar nositi precejšnjo mišično maso.

Zato Nemo in jaz te dni redno hodiva v hribe. Pod redno mislim vsake 2 do 3 dni. Zaenkrat se omejujeva na ture v sredogorju, dolge 3 do 4 ure. Trudim se, da so tereni čim bolj razgibani in raznoliki. Pogosto hodiva izven urejenih planinskih poti ter tako v priprave vključiva tudi premagovanje naravnih ovir.

Kot pri ljudeh, je tudi pri psih potrebno povečane fizične obremenitve

IMG_20151228_192626

podkrepiti s primerno prehrano in prehranskimi dodatki. Trenutno uporabljam francosko znamko briketov Nutrivet. Kvalitetna sestava in visoka vsebnost beljakovin sta ključnega pomena za fizično zelo aktivne pse. Poleg briketirane hrane, dobivata tudi porcije rdečega mesa ter naravne prehranske dodatke – šipek v prahu in pivski kvas.

 

Da bi bil trening mojih psov čim bolj zdrav in celosten, se trenutno poglabljam tudi v uporabo rekvizitov Fitpaws, ki so namenjeni razvijanju moči trupa. Kot pri (človeških) športnikih, tudi pri psih dobro razvite mišice trupa delujejo preventivno pred poškodbami.

delovne pasme

belgijski ovčar - tervuren
belgijski ovčar – tervuren

Mnogo bodočih pasjih lastnikov psa kupuje z očmi. Nekateri na osnovi najnovejšega hollywoodskega hita, s štirinožno filmsko zvezdo v ospredju. Marsikdo ni pripravljen na zahteve in potrebe pasme, ki jo pripelje v svoj dom.

Pasme tipa bull, molosoidi ipd. so pogosto zahtevne za šolanje, medtem ko so razni ovčarji, ptičarji in prinašalci hitro učljivi. Prav ta učljivost, ki izvira iz velike želje po delu, pa je dvorezen meč. Tovrstni psi imajo ogromno energije, ki jo je potrebno konstruktivno usmeriti. V nasprotnem primeru, ventil zanjo najdejo sami in njihova vedenja so večinoma neželena in destruktivna.

Delovna pasma je kategorija, ki v različnih državah zajema različne pasme. Povsod pa označuje hitro učljive in

border collie ... hiperaktivec
border collie … hiperaktivec

inteligentne*, aktivne, vodljive pasme. So dobri in zvesti spremljevalci, vendar neprimerni hišni ljubljenčki za povprečno družino. V večini primerov, v to skupino spadajo nemški ovčar, belgijski ovčar, doberman, rottweiler, veliki šnavcer, bokser, ipd.

Pri svojem delu, se pogosto srečujem s pasjimi lastniki, ki ne vedo kako bi ukrotili svojega nadobudnega in hiperaktivnega štirinožca. Marsikdo se je s psom udeležil osnovnega šolanja, kjer sta blestela. Dva, tri leta kasneje pa se pes zaganja na povodcu, neprestano laja za ograjo, razkopava grede in zgrize vse kar mu je v dosegu. Razlog je enostaven, psu je dolgčas.

Delovne pasme so bile vzrejane z enim razlogom, za delo. V sodobnem času, ko so psi v veliki meri hišni ljubljenčki, vsi nagoni, ki so jih skozi stoletja rejci skrbno gojili, naenkrat nimajo več smisla oz. namena. Prav zaradi tega, se v zadnjih letih različni kinološki športi razvijajo kot gobe po dežju. Agility, rally obedience, flyball, frizbi, schutzhund (oz. IPO), ipd. so aktivnosti v katerih se lahko pasji lastniki organizirano udejstvujejo s svojim psom ter s tem konstruktivno trošijo njihovo neizmerno energijo.

domači poligon za agility
domači poligon za agility

Seveda organizirani treningi niso edina možnost. Psa lahko zaposlimo tudi doma, skozi miselne igre oz. delo z nosom, na domačem agility poligonu, s “treningom” poslušnosti na sprehodu ali rednim učenjem novih trikov. Sky’s the limit 😉

V zadnjem času sem se srečala z dvema vzorčnima primeroma pripravljenega in nepripravljenega pasjega lastnika. Prvi primer sta border collie in njegov lastnik, ki živita nekoliko odmaknjeno, zato imata doma za hišo svoj lastni agility poligon. Drugi primer je belgijska ovčarka, ki jo (pri skoraj dveh letih starosti) učimo vajo prostor in prinašanja žoge. Verjetno je odveč zapisati, da svoji lastnici povzroča obilo sivih las.

 

Od treniranih delovnih psov lahko pri delu zahtevamo visoko stopnjo koncentracije in natančnosti.

Trening popolnega položaja pri prosti vodljivosti, pri mladem psu…

cena zastonj hrane

Good Dog FoodTokratni članek ni moje delo, objavljen je bil na kinološkem blogu Barks from the Guild in prihaja izpod peresa Fran Berry. Izvirni naslov je “Free-Feeding From A Bowl Can Be Costly!”, govori pa o problemih, ki se lahko pojavijo, če je psom hrana dostopna ves dan. Za objavo članka sem se odločila, ker se s tem načinom hranjenja pogosto srečujem in nikoli nima pozitivnega učinka na vedenje psov.

Torej…

Hrana nas ohranja pri življenju, daje nam energijo za naše aktivnosti, za večino pa je tudi čustvena tolažba. Hrana lahko pričara čudovite spomine na družinska srečanja, nas potolaži, ko smo bolni ali žalostni, zato ni presenetljivo, da želimo svojo ljubezen do hišnih ljubljenčkov izkazovati s hrano. Težko se upremo skušnjavi, da bi našim ljubljenčkom vsak dan ponudili “skledo polno ljubezni”, v kateri se lahko pasejo ves dan.

Težava je, ker ljubljenčki kot na primer psi, hrane ne enačijo z ljubeznijo; ne spoštujejo vas, ker ste jim omogočili celodnevno hranjenje in s tem ne boste pridobili njihovega odobravanja. S celodnevno dostopnostjo hrane, se bolje počutite vi, ne razvija pa se vaše razmerje s psom, življenje psa zato ni obogateno ali bolj zdravo. Dejansko ima celodnevna dostopnost hrane kopico škodljivih posledic.

Ko je hrana psu dostopna ves dan, postane izbirčen jedec. Hrane mu ni treba pojesti do konca, saj mu je vedno na voljo. To pomanjkanje interesa za hrano, lahko pri lastnikih povzroči čustveno reakcijo, pasjo hrano začnejo “boljšati” z ostanki kosila ali stalno menjajo znamko briketov.

Psi, ki nimajo stalnega režima hranjenja, ne morejo iztrebljati, ko je čas za to. S tem jih spravljamo v stisko, saj jih tišči “na stran”, ko ni nikogar, ki bi jih lahko peljal. Nekateri psi seveda potrebo opravijo kar v hiši ali boksu, kar ustvarja konflikt z lastnikom in je pogost razlog za oddajo psa v zavetišče.

Lastniki, ki se pritožujejo, da njihov pes ne posluša oziroma jih označujejo za trmaste, svojeglave, uporniške, neješče, ipd. so nevede razvrednotili hrano (ker je le-ta ves čas dostopna). Če nadzorujemo dobrine, ki jih pes želi, je veliko lažje zahtevati želeno vedenje, v zameno za brikete ali drugo obliko nagrade.

Neješči psi so morda bolni. Če je lastnik navajen, da pes zavrača hrano, ne opazi tega simptoma in lahko posledično spregleda bolezen samo.

Miselna zaposlitev je ključnega pomena za mentalno in čustveno zdravje vašega psa. Če pes dobi hrano skozi trening, igro z “interaktivno” igračo ali kakšno drugo aktivnost, ki vključuje reševanje problemov, mu s tem zagotavljate miselne aktivnosti ter veliko zabave in razvijanja odnosa za vas, kadar sodelujete. Če psu zgolj ponudite hrano v skledi, to zanj ne predstavlja nobenega izziva.

V svoji knjigi After You Get Your Puppy, je dr. Ian Dunbar, veterinarski behaviorist in avtor, zapisal “Redno hranjenje pasjega mladiča (ali odraslega psa) iz sklede, je brez dvoma največja napaka pri pasji vzreji in treningu. Čeprav nenamerni, so učinki prehranjevanja iz sklede pogosto uničujoči za mladičkovo vedenje v hiši in njegovo dobrobit. Na nek način, vsak obrok v skledi, mladičku vzame njegov raison d’etre, njegov razlog za obstoj.”   Z drugimi besedami, hranjenje iz sklede (še posebej, če je ta na voljo ves dan) psom vzame tiste užitke za katere lastniki mislijo, da jih s tem zagotavljajo.

čudoviti svet vonjav

Kot mi, psi vidijo, slišijo, vohajo, okusijo in občutijo, vendar so njihova čutila razvita drugače kot naša.

Dotik je prvo čutilo, ki se razvije pri psu ter najbolj podobno človeškemu. Psi imajo pet kategorij receptorjev za čut – bolečina, premik in položaj telesa, temperatura, dotik, kemična stimulacija. Njihov vid je izvrsten za zaznavanje gibanja – tudi na daljavo in še posebno v mraku – slabo pa razločujejo negibne objekte. Psi slišijo zvoke višjih frekvenc kot ljudje. Zvoki, ki se nam zdijo glasni, pogosto oddajajo tone visokih frekvenc, ki lahko prestrašijo pse. Njihov čut za okus je precej manj razvit kot človeški. Poleg receptorjev za sladko, grenko, kislo in slano pa imajo razvite posebne receptorje za okus po mesu in maščobah.

Nos :)
Nos 🙂

Najbolj razvito čutilo pri psu je voh. Tako kot je nos je prevladujoč organ na pasji glavi, je center za voh prevladujoč v pasjih možganih. Za psa, voh oblikuje podobo sveta.

Psi vohajo v “stereo”. To pomeni, da ločeno procesirajo vonjave iz vsake nosnice, na ta način pa lahko določijo smer. Vonj zaznavajo tudi v veliko višji resoluciji, kot ljudje. Podobno kot pri digitalni fotografiji, kjer so pri sliki v nizki resoluciji podrobnosti zamegljene, pri sliki v visoki resoluciji pa ostre. Medtem, ko ljudje (večinoma) zaznavamo mešanice različnih vonjev, psi zaznajo vsak posamezen vonj. Tudi, če je en vonj prevladujoč, lahko psi še vedno ločijo druge manj izrazite vonjave.

Sposobnosti za voh se seveda razlikujejo glede na velikost, pasmo, dolžino nosu ter celo barvo kožuha (albino in psi z belo oz. svetlo dlako, lahko imajo močno oslabljene vohalne sposobnosti). Kljub temu pa je znanstveno dokazano dejstvo, da ima pes vsaj 44-krat boljši nos kot človek. Z rednim delom, se njihove sposobnosti diskriminacije vonjav razvijajo še dodatno, prav tako pa tudi njihove mentalne sposobnosti.

Neli išče igračo
Neli išče igračo

Ponuditi našemu štirinožcu možnost, da aktivno uporablja in razvija svoje naravne sposobnosti, je največje darilo, ki mu ga lahko poklonimo. Večina sodobnih psov dobi hrano od lastnikov, zato jim za preživetje ni potrebno uporabljati čutil ali nagonov. Mnogo aktivnosti, ki jih počnemo s svojimi psi (tek, pohodništvo, metanje žoge, agility, ipd.) vključuje hitrost, vzdržljivost, razburjenje, natančnost in kontrolo, le redke pa umirjenost in koncentracijo. Delo z nosom od psa zahteva mirnost in mentalno aktivnost ter stimulira širok spekter njegovih naravnih sposobnosti.

Če si želite psa naučiti poiskati najljubšo igračo, izgubljene ključe, skritega partnerja ali katero drugo od širokega spektra igric za delo z nosom, se nam pridružite na delavnicah za zabavno delo s psom.

Viri

William G. Syrotuck, Scent and the Scenting Dog. Barkleigh Productions, Inc., Mechanicsburg, Pennsylvania, 2013.

Viviane Theby, Smellorama! Nose games for dogs. Veloce Publishing Limited, Poundbury, Dorchester, 2010.

Anne Lill Kvam, The Canine Kingdom of Scent – Fun Activities Using your Dog’s Natural Instincts. Dogwise Publishing, Wenatchee, WA, 2012.