Tag Archives: tabor

s poslanstvom…

DSCF1780Slovenska kinološka reševalska srenja je razdeljena na več društev in dve zvezi. Ne glede na to kam pripadamo pa je naše poslanstvo enotno … pomagati. Tabori in usposabljanja so priložnost, da se zberemo reševalci iz različnih klubov, zvez, držav ter izmenjamo znanja in izkušnje, obenem pa sklepamo nova poznanstva in vezi. S tem namenom smo člani Kinološke enote za reševanje, ki deluje v sklopu Šavs-a drugo leto zapored organizirali Ruševinski tabor za vodnike reševalnih psov.

Tabor je potekal minuli vikend od petka do nedelje, zbralo se je 30 vodnikov iz Slovenije in Hrvaške. Trenirali smo na štirih ruševinskih deloviščih v Postojni in okolici. Za izkušene pse (in njihove vodnike) smo v soboto zvečer organizirali tudi nočno iskanje, ki je potekalo pod osvetljavo in v spremstvu siren gasilskih vozil. Udeleženci pa so se lahko preizkusili tudi v spustu po vrvi z gasilskega stolpa.

Usposabljanje reševalnega psa za iskanje v ruševinah je zahteven in dolgotrajen proces. DSCF1655Ker je lokacij oz. delovišč kjer lahko treniramo v Sloveniji relativno malo, je medsebojno sodelovanje toliko bolj pomembno. Naša Enota ima na tem področju srečo, saj imamo v okolici kar nekaj možnosti za treninge. Sreča pa seveda ni edini faktor, pomembno je tudi razvijanje vezi z lokalno skupnostjo ter drugimi pripadniki sil za zaščito in reševanje.

Za uspešno in kvalitetno izvedbo Ruševinskega tabora 2017 se moramo zahvaliti Kolektor Cestnemu podjetju Nova Gorica ter njihovim zaposlenim za dostop do treh delovišč in pomoč pri izgradnji skrivališč, Lovski družini Senožeče za uporabo

DSCF2593njihovega lovskega doma, g. Andreju Šventu za idilično lokacijo na kateri smo kopali pse, PGD Studenec in PGD Razdrto za osvetlitev nočnega iskanja, PGD Postojna za uporabo gasilskega stolpa in Občini Postojna za finančno in drugo podporo.

 

 

Iskrena hvala vsem podpornikom za pomoč in udeležencem za izkazano zaupanje!

 

Advertisements

inštruktor & reševalec

Za mano je drugi reševalski tabor, na katerem mi je bila zaupana naloga inštruktorice. Vodenje skupine je čast, odgovornost pa tudi delo v katerem neskončno uživam. Načrtovanje treningov, iskanje rešitev za posamezne probleme, predajanje znanj in izkušenj, vse to mi predstavlja velik izziv. Vsak napredek s strani mojih varovancev pa je sam po sebi nagrada. Na lanskoletnem taboru mi je bila prvič ponujena priložnost, da se preizkusim v inštruktorskem delu. V zadnjem letu pa sem pridno nabirala izkušnje in varovance, zato je bil letošnji tabor zame manj naporen in treningi (upam) bolje izpeljani.

Del skupine so predstavljali moji klubski varovanci, ki zvesto vztrajajo z mano, pridružila pa sta se nam tudi dva zagrebška kolega, s katerimi smo lani navezali še posebej prijateljske odnose. Mešana družba pomeni različne pristope in načine dela, zato je pomembno ohranjati odprto glavo in razmišljati široko. Vsak pes je drugačen posameznik (da o vodnikih ne govorimo), ki ga ne gre tlačiti v kalup, temveč se je potrebno prilagoditi njegovim potrebam. Naša druščina je bila pisana, od belgijskega ovčarja do aljaške malamutke, zato so bili tudi načini dela precej različni. Po dveh dneh treninga in treh različnih deloviščih pa je bil rezultat enoten – šest zadovoljnih vodnikov in ena izčrpana, ampak navdušena inštruktorica.

Hvala Vidi, Mariu, Tadeji, Jasminki, Petru in Matjažu za izkazano zaupanje ter potrpljenje ob moji občasni utrujeni živčnosti 🙂 in naši šefici Majdi za ves trud in delo, ki ga je vložila v organizacijo tabora.

 

 

 

moj prvi inštruktorski…

Pa je za mano, moj prvi tabor s postojnskim klubom, predvsem pa prvi na katerem sem vodila čisto svojo skupino…

Usklajevati in voditi delo šestih vodnikov in sedmih psov (pa še trenirati zraven) je bil vsekakor velik izziv, vendar dobrodošel in težko pričakovan. K sreči bi si težko želela boljšo ekipo. Vsi trije dnevi so bili polni pozitivne energije, dobro izvedenih iskanj, prijetnega druženja in smeha do solz. Imela sem priložnost (uspešno) reševati tuje probleme, podajati svoje znanje ter usklajevati zahtevnost iskanj s sposobnostmi psa. Učenje pa je dvostranski proces, kolikor sem dala, sem tudi prejela, vsaka izkušnja je neprecenljiva.

Na taboru samem, smo bili precej pisana druščina – gostov s hrvaških klubov UPPH in KOSSP je bilo več kot nas postonjčanov. Tako smo imeli priložnost spoznati en kup novih zanimih vodnikov in psov ter utrjevati medsoseske odnose, jaz pa tudi vaditi svojo pohabljeno hrvaščino 🙂 Taborili smo nekje nad Cerknico. Lokacija je bila zelo lepa, klima pa zelo mrzla, tako da je bilo martinčkanje na ruševinah ultra dobrodošlo. Še en superlativ tabora je bila hrana – boljše in bolj zlate kuharice od Slađane, ne bi mogli najti, treba pa je izpostaviti tudi Matjaževo podpeko.

Kar se tiče mojih mrcin, sta dobro prenesla intenzivnost in obsežnost dela. Vendar so bili trije delovni dnevi čez glavo dovolj, saj sta domov prišla čisto izmučena, danes pa se že cel dan prestavljata iz sonca v senco in nazaj.

Povrhu vsega, sem dobila tudi svoja prva varovanca, Matjaža in Dito. Ko ju gledam, se spomnim svojih začetkov, ko sva z Rhani začeli trenirati pri ERP KD Ljubljana – težko bi našli bolj zagnan in dela željan par. Danes je Rhani dama srednjih let, ki ne trati energije in na katero se lahko vedno zanesem. Jaz pa lahko vse česar me je naučila, prenašam na novega zagnanega vodinka, ki vpija informacije kot spužva in se nikoli ne utrudi kinoloških debat 🙂

Počasi bo dovolj sentimentalnosti. Za konec naj se zahvalim Majdi in delovni skupini B – Mario & Rio, Saša & Scar & Rufi, Mitja & Tobi, Rebeka & Dax, Matjaž & Dita, Tadeja & Kan – hvala za izkazano zaupanje.