Tag Archives: reševanje

reševalska…

This slideshow requires JavaScript.

Advertisements

s poslanstvom…

DSCF1780Slovenska kinološka reševalska srenja je razdeljena na več društev in dve zvezi. Ne glede na to kam pripadamo pa je naše poslanstvo enotno … pomagati. Tabori in usposabljanja so priložnost, da se zberemo reševalci iz različnih klubov, zvez, držav ter izmenjamo znanja in izkušnje, obenem pa sklepamo nova poznanstva in vezi. S tem namenom smo člani Kinološke enote za reševanje, ki deluje v sklopu Šavs-a drugo leto zapored organizirali Ruševinski tabor za vodnike reševalnih psov.

Tabor je potekal minuli vikend od petka do nedelje, zbralo se je 30 vodnikov iz Slovenije in Hrvaške. Trenirali smo na štirih ruševinskih deloviščih v Postojni in okolici. Za izkušene pse (in njihove vodnike) smo v soboto zvečer organizirali tudi nočno iskanje, ki je potekalo pod osvetljavo in v spremstvu siren gasilskih vozil. Udeleženci pa so se lahko preizkusili tudi v spustu po vrvi z gasilskega stolpa.

Usposabljanje reševalnega psa za iskanje v ruševinah je zahteven in dolgotrajen proces. DSCF1655Ker je lokacij oz. delovišč kjer lahko treniramo v Sloveniji relativno malo, je medsebojno sodelovanje toliko bolj pomembno. Naša Enota ima na tem področju srečo, saj imamo v okolici kar nekaj možnosti za treninge. Sreča pa seveda ni edini faktor, pomembno je tudi razvijanje vezi z lokalno skupnostjo ter drugimi pripadniki sil za zaščito in reševanje.

Za uspešno in kvalitetno izvedbo Ruševinskega tabora 2017 se moramo zahvaliti Kolektor Cestnemu podjetju Nova Gorica ter njihovim zaposlenim za dostop do treh delovišč in pomoč pri izgradnji skrivališč, Lovski družini Senožeče za uporabo

DSCF2593njihovega lovskega doma, g. Andreju Šventu za idilično lokacijo na kateri smo kopali pse, PGD Studenec in PGD Razdrto za osvetlitev nočnega iskanja, PGD Postojna za uporabo gasilskega stolpa in Občini Postojna za finančno in drugo podporo.

 

 

Iskrena hvala vsem podpornikom za pomoč in udeležencem za izkazano zaupanje!

 

dogo reševalec

12823149_10206921281725380_1850765915_oŠolanje reševalnega psa je dolgotrajen proces. Reševalno delo od psa zahteva poslušnost, vodljivost, zaupanje v vodnika, neodzivnost na nenadne in nepredvidljive zunanje dražljaje (bliski, poki, sirene, ipd.), kondicijsko pripravljenost, agilnost in visoko visoko motivacijo za iskanje.

Večina vodnikov se (načrtno ali pa tudi ne) odloča za pasme, ki so vodljive in visoko motivirane za delo. Najpogosteje se za reševalne pse usposablja border collieje, labradorce, zlate in gladkodlake prinašalce, ipd. Ne glede na predispozicije psa, šolanje do prvega izpita traja leto in pol do dve.

Jaz sem si za svojega drugega reševalnega psa zavestno izbrala argentinsko dogo. Psa, ki je neustrašen, pogumen, zvest in zaščitniški, neobčutljiv na bolečino, neverjetno agilen (za svojo velikost) in ima visoko razvit občutek za voh. Vse te občudovanja vredne lastnosti pridejo z roko v roki z dominanco, samostojnostjo in svojeglavostjo ter veliko čustveno občutljivostjo.

Ko sem Nemota pripeljala na prvi trening, je bila večina mojih klubskih kolegov mnenja, Nemo med plensko igroda delam veliko napako. Da bo pes prevelik in pretežak za reševalca. Da je pasemsko popolnoma neprimeren. Da ne bo delal. Skozi leta sem se v reševanju in družbi na splošno, stalno srečevala s predsodki, dvomi in “cinizmom”.

Bila sem pripravljena na zahtevnost karakterja, ki sem ga pripeljala v svojo družino, vseeno pa ne na vse prepreke, ki sva jih morala premagati na najini poti do reševalnega psa. Prvih nekaj let se je pojavljal problem za problemom, rešili smo eno težavo in že se je pojavila druga. Stalno sem morala prilagajati svoj način dela in razmišljanja. Prebrati celo polico knjig, poslušati mnogo ljudi in poizkusiti marsikatero metodo. Nemo me je naučil ogromno. Več kot bi me naučilo delo z desetimi drugimi, bolj vodljivimi psi. Brez njega in najine skupne poti, bi težko profesionalno delala s toliko različnimi psi, pasmami in problemi.

12722652_10206921281645378_193352310_oPred dvemi tedni, pri dobrih štirih letih starosti je moj Nemo uspešno opravil svoj četrti in zadnji mednarodni izpit za reševalnega psa. Najina pot še zdaleč ni zaključena, jeseni naju čaka Mission Readiness Test – najbolj zahtevna preizkušnja za reševalne pse in njihove vodnike. Vseeno pa sva uspešno zaključila dolgo in naporno poglavje in občutki sreče in ponosa so (tudi nekaj tednov po dogodku) neopisljivi.

Nemo El Rey de Las Pampas je (kolikor mi je znano) edini certificiran reševalni dogo argentino v Evropi. Kjer je volja, je tudi pot! 😀

 

 

inštruktorska

labradorec - reševalec
Matjaž & Dita  pred dvemi leti

Ena prvih objav na tej spletni strani, je bila na temo inštruktorskega dela z reševalci. Dobri dve leti nazaj sem dobila svojega prvega reševalskega vajenca in vodila na taboru svojo prvo skupino. V teh dveh letih se je spremenilo marsikaj – sedaj vodim skupino petih reševalcev in treh pripravnikov, ustanovili smo svojo enoto, reševalsko delo smo začeli združevati z gasilskim. Rastemo in se razvijamo, iščemo nova področja dela in stremimo k odličnosti.

Minuli vikend je naša Kinološka enota za reševanje organizirala svoj prvi večji dogodek, dvodnevne reševalske izpite z mednarodnimi sodniki. Izpitov se je udeležilo 26 reševalcev, iz Slovenije in Hrvaške. Kljub temu, da je bil to naš organizacijski “debut”, je dogodek požel veliko pohval s strani udeležencev in sodnic 🙂

... in danes :D
… in danes 😀

Organizacija izpitov je bila sicer velik izziv, vendar ni tema današnjega zapisa. Po dveh letih vodenja, predajanja znanja, načrtovanja treningov in vsega kar paše zraven, sta izpit uspešno opravila moja prva vajenca 😀

Reševalski izpit ni lahka preizkušnja – vključuje iskanje v izbrani disciplini, zahtevne vaje poslušnosti, premagovanje ovir. Šolanje reševalnega psa zahteva veliko časa in energije, s strani vodnika, ekipe in seveda inštruktorja. Prvi opravljen izpit je velika zmaga, za vse vpletene.

Kot pri vsakem učnem procesu, so vzponi in padci. Treningi, ko lebdiš meter nad tlemi, ker je tvoj pes “najjači car” in treningi, ko se sprašuješ, zakaj ti je tega treba. So dnevi, ko stojiš na dežju in burji, zmrzuješ v snegu. So jutra, ko vstajaš pred zoro, da si pravočasno na vaji ali izpitu. Reševanje je način življenja. Je poslanstvo, ki zahteva predanost in požrtvovalnost, katere niso sposobni vsi. Zato pa je zmagoslavje na koncu toliko slajše.

Ta vikend je bil zame eden najbolj nagrajujočih v mojem življenju. Dobila sem potrditev svojega inštruktorskega dela. Moj Nemo je naredil ruševinski izpit druge stopnje in s tem sva marsikomu zaprla usta, glede ustreznosti argentinske doge za reševalnega psa. Kot ekipa smo se preizkusili v zahtevnem organizacijskem podvigu in bili smo mu kos.

Kar se tiče mojih vajencev pa je prvi izpit sicer le prvi korak, v karieri vodnika reševalnega psa. Čaka jih še mnogo izpitov in preizkušenj. Brez dvoma pa je najpomembnejši in najzahtevnejši. Saj veste, prvega ne pozabiš nikoli 😉

 

inštruktor & reševalec

Za mano je drugi reševalski tabor, na katerem mi je bila zaupana naloga inštruktorice. Vodenje skupine je čast, odgovornost pa tudi delo v katerem neskončno uživam. Načrtovanje treningov, iskanje rešitev za posamezne probleme, predajanje znanj in izkušenj, vse to mi predstavlja velik izziv. Vsak napredek s strani mojih varovancev pa je sam po sebi nagrada. Na lanskoletnem taboru mi je bila prvič ponujena priložnost, da se preizkusim v inštruktorskem delu. V zadnjem letu pa sem pridno nabirala izkušnje in varovance, zato je bil letošnji tabor zame manj naporen in treningi (upam) bolje izpeljani.

Del skupine so predstavljali moji klubski varovanci, ki zvesto vztrajajo z mano, pridružila pa sta se nam tudi dva zagrebška kolega, s katerimi smo lani navezali še posebej prijateljske odnose. Mešana družba pomeni različne pristope in načine dela, zato je pomembno ohranjati odprto glavo in razmišljati široko. Vsak pes je drugačen posameznik (da o vodnikih ne govorimo), ki ga ne gre tlačiti v kalup, temveč se je potrebno prilagoditi njegovim potrebam. Naša druščina je bila pisana, od belgijskega ovčarja do aljaške malamutke, zato so bili tudi načini dela precej različni. Po dveh dneh treninga in treh različnih deloviščih pa je bil rezultat enoten – šest zadovoljnih vodnikov in ena izčrpana, ampak navdušena inštruktorica.

Hvala Vidi, Mariu, Tadeji, Jasminki, Petru in Matjažu za izkazano zaupanje ter potrpljenje ob moji občasni utrujeni živčnosti 🙂 in naši šefici Majdi za ves trud in delo, ki ga je vložila v organizacijo tabora.