Tag Archives: Postojna

saj zna, če hoče

Vsi, ki poznajo moj način dela vedo, da pri meni vsi tečajniki začnejo z individualnimi urami. Torej so na poligonu s svojim psom sami, brez (večjih) zunanjih motenj in deležni vse moje pozornosti. Začetniki so sprva večinoma negotovi in nerodni, njihovi psi pa to čutijo in se zato še bolj zatopijo v vohljanje in tekanje po poligonu. Zato je toliko bolj pomembno, da so prvi koraki v vzgojo psa čim bolj sproščeni, brez naglice ali obremenjevanja z napredkom so-tečajnikov.

Večinoma pasji tečajniki h meni ne pridejo kot mladiči, temveč najstniki ali odrasli psi z bolj ali manj obupanimi lastniki ter že izoblikovanimi navadami in vedenji.  Na prvih urah zelo pogosto slišim izjave v stilu, “saj zna, ČE hoče” ali “v hiši uboga vse, zunaj pa nič”. Psi so zelo učljiva bitja, ki s pravilnim delom hitro usvojijo tudi najbolj zahtevne vaje. Težava s katero se sreča večina pasjih lastnikov je to poslušnost prenesti v vsakdanje življenje, med živžav ljudi, psov, ptičev in sto drugih zanimivih dražljajev.

Zato glavni cilj šolanja psa nikoli ne sme biti poslušnost, temveč grajenje odnosa vodnik-pes. Skozi igro, premagovanje ovir, zabavne trike in (malo manj zabavne) vaje poslušnosti psa navadimo, da je sodelovanje z njegovim človekom najlepša in najbolj zanimiva popestritev vsakdana. Šele, ko je ta delovna dinamika dobro utrjena, začnemo z delom v skupini, urbanem okolju in na sprehodih ter počasi navajamo psa na čedalje bolj moteča okolja. Na individualnih urah lastnik dobi vse potrebne in željene informacije o pravilnem delu in vzgoji psa, sam program dela se lahko prilagodi potrebam posameznika, sploh, če s psom dela otrok ali oseba s posebnimi potrebami pa tudi, če ima vodnik zgolj drugačne želje in ambicije.

S sistematičnim, postopnim, predvsem pa doslednim delom, lahko v nekaj mesecih pridemo od “saj zna, če hoče” do “vedno hoče”. Skratka do psa, ki ga lahko brez skrbi in s ponosom peljemo s sabo kamorkoli.

Več o različnih programih Pasje šole Šavs najdete TUKAJ.

Spodnji video pa prikazuje “zabavno poslušnost” moje Sage, ki ji je delo samo po sebi nagrada 😉

 

Advertisements

s poslanstvom…

DSCF1780Slovenska kinološka reševalska srenja je razdeljena na več društev in dve zvezi. Ne glede na to kam pripadamo pa je naše poslanstvo enotno … pomagati. Tabori in usposabljanja so priložnost, da se zberemo reševalci iz različnih klubov, zvez, držav ter izmenjamo znanja in izkušnje, obenem pa sklepamo nova poznanstva in vezi. S tem namenom smo člani Kinološke enote za reševanje, ki deluje v sklopu Šavs-a drugo leto zapored organizirali Ruševinski tabor za vodnike reševalnih psov.

Tabor je potekal minuli vikend od petka do nedelje, zbralo se je 30 vodnikov iz Slovenije in Hrvaške. Trenirali smo na štirih ruševinskih deloviščih v Postojni in okolici. Za izkušene pse (in njihove vodnike) smo v soboto zvečer organizirali tudi nočno iskanje, ki je potekalo pod osvetljavo in v spremstvu siren gasilskih vozil. Udeleženci pa so se lahko preizkusili tudi v spustu po vrvi z gasilskega stolpa.

Usposabljanje reševalnega psa za iskanje v ruševinah je zahteven in dolgotrajen proces. DSCF1655Ker je lokacij oz. delovišč kjer lahko treniramo v Sloveniji relativno malo, je medsebojno sodelovanje toliko bolj pomembno. Naša Enota ima na tem področju srečo, saj imamo v okolici kar nekaj možnosti za treninge. Sreča pa seveda ni edini faktor, pomembno je tudi razvijanje vezi z lokalno skupnostjo ter drugimi pripadniki sil za zaščito in reševanje.

Za uspešno in kvalitetno izvedbo Ruševinskega tabora 2017 se moramo zahvaliti Kolektor Cestnemu podjetju Nova Gorica ter njihovim zaposlenim za dostop do treh delovišč in pomoč pri izgradnji skrivališč, Lovski družini Senožeče za uporabo

DSCF2593njihovega lovskega doma, g. Andreju Šventu za idilično lokacijo na kateri smo kopali pse, PGD Studenec in PGD Razdrto za osvetlitev nočnega iskanja, PGD Postojna za uporabo gasilskega stolpa in Občini Postojna za finančno in drugo podporo.

 

 

Iskrena hvala vsem podpornikom za pomoč in udeležencem za izkazano zaupanje!

 

promocijska

Zame je lepota šolanja psov v tem, da je vsak pes malo drugačna zgodba, ki te nauči nekaj novega. Da je navadna škatla lahko rekvizit za kopico novih trikov. Da karakterji psov, želje vodnikov in nenazadnje moja domišljija, vodijo v vedno nove dimenzije dela s psi in ideje za vaje.

Šole počasi rastejo. Šavsarji postajamo številčna pasja družina – veliki, mali, živahni in bolj lenobni. Vsi drugačni, vsi zanimivi.  Ne raste pa samo število tečajnikov, temveč tudi inštruktorjev 🙂 Pomladi se nam bo v postojnskih šolah pridružila moja prijateljica in reševalska kolegica Tadeja.  Za uvod v novo sezono tečajev in predstavitev nove inštruktorske “zasedbe”, sva si minulo soboto privoščile manjši promocijski photo shoot.

Nekaj utrinkov si lahko ogledate v spodnji galeriji… 😉

foto: Boštjan Gartnar / www.gartnar.si

 

vpis v jesenske tečaje

Zbiramo prijave, za jesenske tečaje. Delo z novimi skupinami, začnemo v septembru.

Vljudno vabljeni!

MALA ŠOLA

NAJSTNIKI

OSNOVNA POSLUŠNOST

ZABAVNO DELO S PSOM

ODPRAVLJANJE VEDENJSKIH PROBLEMOV

POSTOJNA & LOGATEC

CELJE & ŽALEC
ŠAVS - plakat_Nemo

inštruktor & reševalec

Za mano je drugi reševalski tabor, na katerem mi je bila zaupana naloga inštruktorice. Vodenje skupine je čast, odgovornost pa tudi delo v katerem neskončno uživam. Načrtovanje treningov, iskanje rešitev za posamezne probleme, predajanje znanj in izkušenj, vse to mi predstavlja velik izziv. Vsak napredek s strani mojih varovancev pa je sam po sebi nagrada. Na lanskoletnem taboru mi je bila prvič ponujena priložnost, da se preizkusim v inštruktorskem delu. V zadnjem letu pa sem pridno nabirala izkušnje in varovance, zato je bil letošnji tabor zame manj naporen in treningi (upam) bolje izpeljani.

Del skupine so predstavljali moji klubski varovanci, ki zvesto vztrajajo z mano, pridružila pa sta se nam tudi dva zagrebška kolega, s katerimi smo lani navezali še posebej prijateljske odnose. Mešana družba pomeni različne pristope in načine dela, zato je pomembno ohranjati odprto glavo in razmišljati široko. Vsak pes je drugačen posameznik (da o vodnikih ne govorimo), ki ga ne gre tlačiti v kalup, temveč se je potrebno prilagoditi njegovim potrebam. Naša druščina je bila pisana, od belgijskega ovčarja do aljaške malamutke, zato so bili tudi načini dela precej različni. Po dveh dneh treninga in treh različnih deloviščih pa je bil rezultat enoten – šest zadovoljnih vodnikov in ena izčrpana, ampak navdušena inštruktorica.

Hvala Vidi, Mariu, Tadeji, Jasminki, Petru in Matjažu za izkazano zaupanje ter potrpljenje ob moji občasni utrujeni živčnosti 🙂 in naši šefici Majdi za ves trud in delo, ki ga je vložila v organizacijo tabora.