Tag Archives: doberman

ruševinski trening

Advertisements

moj prvi inštruktorski…

Pa je za mano, moj prvi tabor s postojnskim klubom, predvsem pa prvi na katerem sem vodila čisto svojo skupino…

Usklajevati in voditi delo šestih vodnikov in sedmih psov (pa še trenirati zraven) je bil vsekakor velik izziv, vendar dobrodošel in težko pričakovan. K sreči bi si težko želela boljšo ekipo. Vsi trije dnevi so bili polni pozitivne energije, dobro izvedenih iskanj, prijetnega druženja in smeha do solz. Imela sem priložnost (uspešno) reševati tuje probleme, podajati svoje znanje ter usklajevati zahtevnost iskanj s sposobnostmi psa. Učenje pa je dvostranski proces, kolikor sem dala, sem tudi prejela, vsaka izkušnja je neprecenljiva.

Na taboru samem, smo bili precej pisana druščina – gostov s hrvaških klubov UPPH in KOSSP je bilo več kot nas postonjčanov. Tako smo imeli priložnost spoznati en kup novih zanimih vodnikov in psov ter utrjevati medsoseske odnose, jaz pa tudi vaditi svojo pohabljeno hrvaščino 🙂 Taborili smo nekje nad Cerknico. Lokacija je bila zelo lepa, klima pa zelo mrzla, tako da je bilo martinčkanje na ruševinah ultra dobrodošlo. Še en superlativ tabora je bila hrana – boljše in bolj zlate kuharice od Slađane, ne bi mogli najti, treba pa je izpostaviti tudi Matjaževo podpeko.

Kar se tiče mojih mrcin, sta dobro prenesla intenzivnost in obsežnost dela. Vendar so bili trije delovni dnevi čez glavo dovolj, saj sta domov prišla čisto izmučena, danes pa se že cel dan prestavljata iz sonca v senco in nazaj.

Povrhu vsega, sem dobila tudi svoja prva varovanca, Matjaža in Dito. Ko ju gledam, se spomnim svojih začetkov, ko sva z Rhani začeli trenirati pri ERP KD Ljubljana – težko bi našli bolj zagnan in dela željan par. Danes je Rhani dama srednjih let, ki ne trati energije in na katero se lahko vedno zanesem. Jaz pa lahko vse česar me je naučila, prenašam na novega zagnanega vodinka, ki vpija informacije kot spužva in se nikoli ne utrudi kinoloških debat 🙂

Počasi bo dovolj sentimentalnosti. Za konec naj se zahvalim Majdi in delovni skupini B – Mario & Rio, Saša & Scar & Rufi, Mitja & Tobi, Rebeka & Dax, Matjaž & Dita, Tadeja & Kan – hvala za izkazano zaupanje.

v rovih Rupnikove linije

Vročina nas je pregnala v hlad in temo. Zadnji (uradni) trening pred poletnimi počitnicami, smo naredili v rovih Rupnikove linije nad Planino. 10 stopinj in trda tema, sicer dobrodošli pogoji sredi vročinskega vala, so tudi precej zahtevni pogoji za iskanje. Kljub prepihu, psi vonja skoraj niso zaznali, ves se je namreč dvigoval pod strop rova. Če dodamo še neprodorno temo, dobimo eno zelo zahtevno iskanje.

Naredili smo drugačen in osvežujoč trening, brez da bi naše štirinožce izpostavljali nevarnostim vročinske preobremenitve. Za nagrado nas je na društvu čakal zaključni piknik, z dobro družbo in odlično hrano. Za slednje pa gre zahvala predvsem Matjažu in Tadeji 🙂

Državno prvenstvo reševalnih psov 2013

Drugi vikend v maju, je v Logatcu potekalo državno prvenstvo reševalnih psov. Za naju z Rhani, tretje. Medtem, ko je bil lani cilj doseči uvrstitev (za kar je potreben pozitiven rezultat v obeh disciplinah), sem letos ciljala na višja mesta, ter kvalifikacijo na svetovno prvenstvo. Za Nemota je bilo to prvo prvenstvo in tudi prvi izpit druge stopnje, zato sem upala zgolj na čim lepše delo.

Kljub dobri organizaciji tekmovanja, udeleženci letos nismo imeli lahkega dela v nobeni od disciplin. Na ruševini se je eden od grobov izkazal za nemogoče zahtevnega. Iskanje pogrešanega je potekalo na zelo razgibanem terenu, polnem vrtač, z izredno spremenljivim vetrom. Poslušnost in ovire pa so bile čista loterija, saj je poleg nestanovitnega vremena, na rezultat vplivalo tudi nestanovitno sojenje sodnika.

Kljub vsem neprilikam, sem zelo ponosna na delo svojih psov. Z Nemom sva bila na poslušnosti pozitivna, na ruševini pa nama je zmanjkal en marker, tisti ki jo je »zagodel« tudi precej bolj izkušenim psom. Čeprav naju čaka še precej dela, sva na pravi poti. Uvrstitve nisva dosegla, vendar sva po sešetevku točk zasedla 15. mesto, kar sploh ni slabo za dveletno dogo. Nad rezultatom, ki sva ga dosegli z Rhani, sicer nisem navdušena. Kljub temu, da je 8. mesto precejšen napredek od lanskega 16., sva sposobni še veliko več. Zelo pa sem zadovoljna z mojo Rančuljo. Na poslušnosti je konkretno deževalo pa je vseeno dala vse od sebe. Za slabe točke se lahko zahvaliva predvsem sodniku, ne pa najinemu delu. Na iskanju je bilo njeno delo, kljub zahtevnemu terenu, skoraj brezhibno. Na koncu je sodnica kar ni mogla prehvaliti. Edina, vendar velika, pomanjklivost je bila zapuščanje markerja. To pa lahko pripišem sama sebi, saj sem naredila napako v treningu. Nikoli se mi še ni zgodilo, da bi poizkušala nekaj izpilit in s tem naredila tako veliko škodo. We live and learn.

Kljub temu, da so bile končne točke bolj klavrne in uvrstitev slabša od željene, me vsakič, ko se spomnim, koliko superlativov je uporabila sodnica za MOJEGA psa, kar dvigne od tal. Ta zmaga je moja zasebna, ampak nič manj vredna, če zanjo nisem dobila pokala 🙂