Tag Archives: agresija

ravs!

V zadnjem času sem se srečala z več primeri, ko so ljudje poiskali mojo pomoč, ker se je njihov pes stepel. Iz svojega dela in lastnih izkušenj vem, da večina pasjih lastnikov ne ve kako reagirati v primeru pasjega pretepa. Upam, da bo spodnji zapis dosegel čim večje število ljudi in jih pomagal pripraviti na to morebitno neprijetnost.

 

ravs - 2AGRESIJA

Zavedati se moramo, da je agresija v živalskem svetu popolnoma normalen pojav in nujno potrebna za preživetje posameznika. Kljub temu, da so psi udomačeni že več tisoč let, agresija še ni popolnoma “izčiščena” iz njihovega genskega zapisa. Drugo pomembno dejstvo je, da je večina agresivnega vedenja ritualiziranega, ljudje pa pogosto ne ločimo med le-tem in resnično agresijo.

Za večino pasjih lastnikov je stresno že, da njihov pes zarenči ali pokaže zobe, kaj šele, da se zaplete v pretep. Ljudje bi želeli pse, ki v nobeni situaciji ne izkazujejo kakršnihkoli znakov agresije. Če to prenesemo v okvire človeškega vedenja, je to oseba, ki v celem svojem življenju ne bo niti enkrat izgubila živcev, dvignila glasu, rekla kaj nesramnega ali potrobila nekomu, ki jo je izsilil v prometu. 

To seveda ne pomeni, da lahko psom dovolimo, da se “zmenijo sami”. V primeru pasjega pretepa, moramo najprej oceniti ali resnično gre za pretep ali samo za bolj grobo in divjo obliko igre. V kolikor se nam zdi, da je ogroženo fizično ali psihično zdravje enega ali večih udeležencev je nujno, da situacijo prekinemo.

PRETEP

Pomembno je, da ostanemo mirni. Vpitje in histerija bosta pse spravila v še večjo vznemirjenost. Prav tako psov nikakor ne smemo brcati ali udariti s kakšnim pripomočkom. S tem bomo agresijo med njima še zaostrili, obstaja pa tudi možnost, da nas eden od psov ugrizne. 

  1. način – Najprej pse poizkusimo ločiti z glasnim in neprijetnim zvokom v njihovi neposredni bližini, npr. udarjanjem kovine ob kovino.
  2.  način – Vsak lastnik svojega psa prime za zadnje tace ter jih istočasno potegnemo nazaj in navzgor. Pomembno je, da psa primemo v območju kolčnih sklepov in ne pod kolenskimi, saj jih lahko s tem poškodujemo.
  3. način – Pse polijemo oz. poškropimo z mrzlo vodo.
  4. način – Uporabimo poper v razpršilu.
  5. način – V kolikor ne učinkuje nobeden od zgoraj naštetih načinov, pse primemo za ovratnice in jih poizkusimo potegniti narazen. Ta način naj bo uporabljen kot zadnji izhod, saj se s tem izpostavimo možnosti ugriza.

 

ravs - 1Skratka, v kolikor se znajdemo v položaju kjer moramo reševati pasji pretep, se tega lotimo mirno in racionalno. Kot bariero ne uporabljamo svojega telesa, z rokami segamo v pretep zgolj v skrajni sili in na situacijo se nikoli ne odzivamo z lastno nestrpnostjo, tako do psov kot tudi do lastnikov. Agresija rodi agresijo in v kolikor situacije nismo sposobni rešiti kulturno in konstruktivno, se lahko vedno obrnemo na ustrezne vladne organe.

Advertisements

dominanca? ne, hvala.

civava_stopniceKo sem začela s prvimi koraki v svet kinologije, so bila zlata pravila vzgoje psov: pes ne sme jesti pred lastnikom; pes ne sme skozi vrata pred lastnikom; pes ne sme na kavč ali posteljo; pes ne sme pred lastnikom po stopnicah ali z vrha stopnic gledati na lastnika; ipd. Cilj teh pravil naj bi bil psu preprečiti, da se rangira nad lastnika oz. da si lastnika podredi.

TEORIJA DOMINANCE

Teorija dominance temelji na domnevi, da sodobni psi v svoji biti še vedno ostajajo volkovi. Zaradi njihove “krdelne mentalitete” naj bi se pse dalo kontrolirati le tako, da vodnik prevzame vlogo vodje krdela. Najbolj zanesljiv način, da zagotovimo željeno stanje pa je z uporabo fizične kazni.

Sodobne raziskave so pokazale, da volčja družba temelji na družinskih vezeh in sodelovanju in ne na stalnem dokazovanju dominance. Kljub temu pa sta šolanje in vzgoja na osnovi teorije dominance še vedno razširjenja in zagovarjana s strani mnogih kinologov.

Tovrstni vzgojni prijemi vključujejo obračanje psa na hrbet, s čimer naj bi si ga podredili, kot si alfa volk podreja člane krdela. Kaznovanje mladičev pa s stresanjem, kar naj bi počela psica z mladiči v leglu.

Kljub temu, da uporaba kazni kratkoročno morda odpravi neželjena vedenja, lahko dolgoročno pri psu povzroči depresijo in zadržanost. Ob pretirano pogosti ali intenzivni uporabi pa lahko pes razvije strah pred lastniki in jih ugrizne v samoobrambi. 

UČENJE NA OSNOVI NAGRADE

Kinologi, ki zagovarjajo vzgojo na osnovi nagrajevanja, zavračajo idejo, da psi izkazujejo BG_šavs_IMG_3517 copynezaželjeno vedenje zato, ker si želijo podrediti lastnika. Veliko bolj preprosta (in znanstveno dokazana) je razlaga, da se pri živalih pojavljajo vedenja, ki so bila v preteklosti mnogokrat nagrajena.

Zavedati se moramo, da se psi učijo ves čas, ne le med “uradnim” časom za trening. Lastniki pogosto pri psih utrjujejo določeno vedenje, brez da bi se tega zavedali. Psi se učijo še posebno hitro v času odraščanja. Sposobni so prilagajati t.i. instiktivne reakcije in usvojiti željena vedenja.

Ker je psom stik s človekom zelo pomemben in jih ločitev od njihovih lastnikov vznemirja, so visoko motivirani, da le-tem ustrežejo. V kolikor ne razumejo kaj se od njih pričakuje pa se zadovoljijo s tem, da pritegnejo našo pozornost.

Več o načinih učenja in šolanja psov najdete v člankih Učenje – 1. del, Učenje – 2. del, Ko bo v peklu snežilo, …

PARTNERSTVO, NE TEKMOVALNOST
Znanstvene študije izvedene na prosto živečih psih Zahodnega Bengala so pokazale, da naravno živijo v skupinah od pet do deset članov. Znotraj krdela ne prihaja do ritualiziranega izkazovanja dominance ali podrejenosti, kot pri volkovih. Skupine psov, ki mejijo druga na drugo, bivajo v sožitju. Kljub temu, da občasno tekmujejo za iste vire hrane, ob srečanjih ne prihaja do agresije.

Študije izvedene v zavetiščih pa so pokazale, da bivši hišni ljubljenci, ki bivajo v umetno oblikovanih skupinah, ne razvijejo hierarhične “krdelne” dinamike, temveč partnerke odnose znotraj večje skupine. V medsebojnih odnosih izkazujejo veliko tekmovalnega vedenja, vendar se znajo prilagajati potrebam drug drugega. Npr. nekaterim psom je pomembnejša hrana, drugim igrače; posamezniki v “tekmovalnih” situacijah popuščajo drug drugemu, glede na intenzivnost interesa.

nemomeProces udomačitve je pse naredil pse človeku predane, ustrežljive in delovne spremljevalce. V današnjem času, je glavna vloga večine psov družabniška. Zakaj bi ta najlepši od partnerskih odnosov po nepotrebnem kalili z grobostjo in krutostjo.

 

 

Članek temelji na knjigi In Defence Of Dogs. John Bradshaw. 2011. Penguin Books, London, England.

 

“moj pes ne naredi nič”

če nismo prepričani v odpoklic, imamo psa na povodcu (tudi če je dolg 10 m)
če nismo prepričani v odpoklic, imamo psa na povodcu (tudi če je dolg 10 m)

Vedno več se govori o nevarnih pasmah, o podivjanih psih in njihovih neodgovornih lastnikih. Skoraj vsak teden od svojih tečajnikov slišim kakšno zgodbo o nestrpnih komentarjih. Kot ženska z dvema velikima psoma, sem jih slišala že kar nekaj na temo “poglej jo, še držati jih ne more”. Kljub temu, da moja psa ne vlečeta in ubogata (večinoma) na prvo povelje. Svoje pse kontroliram s poslušnostjo, zato se mi ni treba zanašati na fizično silo.

K pisanju tega članka, me ni pripeljala neprijetna izkušnja s pitbullom, staffordom ali bull terierjem, temveč s pinčem. Za začetek naj poudarim, da imam rada vse pse, tako majhne kot velike. Psi niso krivi za te (ali druge) incidente. Problem je v lastnikih ter v nivoju kinološke kulture pri nas.

Ena od glavnih dejavnosti Šavsa je odpravljanje vedenjskih problemov oz. prevzgoja. Zadnje pol leta, odpravljam strah pred psi pri zelo prijaznem pit bullu. Na zadnji uri, smo imeli izlet v urbano okolje, ki se je končal z zelo neprijetnim doživljajem. Med sprehodom, se je proti nam pripodil spuščen pinč ter lajajoč in renčoč skočil naravnost v našega pita. Kljub temu, da pinč pit bullu težko naredi fizično škodo, je bil pripetljaj zelo škodljiv za proces prevzgoje. Za nameček je sledil še verbalni napad lastnice, češ “držite svojega psa”, “moj je na svojem”, itd. Naj poudarim, da je bil pit seveda na povodcu in da javna ulica na noben način ni isto kot njihovo dvorišče, iz katerega je pes pritekel.

To je le eno od mnogih srečanj z odvezanimi psi in njihovimi lastniki. Ta srečanja nikakor niso omejena na majhne pse, vključujejo tudi labradorce, samojede, rodezijske grebenarje, ipd. Nekateri lastniki se opravičijo, drugi napadajo, tretji se na petdeset in več metrov derejo, “moj ne naredi nič”.

Dragi pasji lastniki, tudi če vaš pes ne naredi nič in se želi samo prijateljsko povohati, to ne pomeni, da je situacija ista “na drugi strani”. Če je vaš pes prijazen, drugi (privezani) pes pa boječ ali dominanten in bo reagiral z agresijo, to NE pomeni, da je krivda za incident njihova. Če nimate 100% odpoklica, imejte psa na povodcu, v prisotnosti drugih psov. Če drugega psa ne poznate, najprej vprašajte, preden svojega pustite zraven. Tudi prijazen in igriv pes, lahko naredi škodo predhodno travmatiziranemu psu.

v urbanem okolju je pes na povodcu
v urbanem okolju je pes na povodcu

Stanje je še posebno alarmantno v ljubljanskem Tivoliju in PSTju, vendar tudi druga urbana sprehajališča v naši ljubi Sloveniji ne zaostajajo veliko. Nadzor nad svojim psom, pobiranje iztrebkov, strpnost do tujih psov, predvsem pa zavest, da pes nikoli ni “žleht”, temveč zgolj reagira na dane okoliščine glede na predhodne izkušnje, so stvari, ki močno šepajo v naši hitro rastoči skupnosti pasjih lastnikov.

strah …

pes_strah_2Agresija je izraz, ki zajema mnogo različnih vedenj – renčanje, šavsanje, udarec z gobcem, kazanje zob, ipd. Prepoznavanje opozorilnih vedenj je ključnega pomena, da preprečimo najhujše – ugriz. Ravno tako, kot je pomembno prepoznati vedenje pa je ključnega pomena identificirati vzrok le-temu. To je namreč edini način, da vedenje učinkovito odpravimo.

Psi reagirajo z agresijo iz mnogo različnih vzrokov – varovanje ozemlja, članov krdela, plena, samih sebe, znake agresije uporabljajo tudi v socialnih interakcijah. Najpogostejši vzrok za agresivno vedenje pri sodobnih psih pa je prav gotovo strahAgresija je sicer le ena (vendar najbolj zaskrbljujoča) od štirih možnih reakcij na strah. Ostale tri so umik oz. beg, negibnost in nervozno vedenje (vohanje tal, praskanje, intenzivno pitje vode, živčna igra z igračo, ipd.)

Strah in z njim povezana vedenja, so najpogostejši razlog, da pasji lastniki poiščejo strokovno pomoč. Najpogostejše vprašanje pa je “Zakaj?” oz. “Kaj sem naredil narobe?”

Osnovni razlogi za pojav strahu so trije – genetika, pomanjkanje socializacije in travmatična izkušnja.

Slabe vzrejne prakse so žal precej pogoste. V zadnjih letih, priljubljenost psov kot družinskih članov raste, z njo pa raste pes_strah_1tudi ponudba. Mnogi vzreditelji oz. psarne ne dajejo poudarka kvaliteti, temveč kvantiteti. S parjenjem plašnih ali nestabilnih staršev, se te lastnosti prenašajo ali celo potencirajo pri mladičih. Socializacija mladičkov se začne v leglu, največ pozornosti ji moramo posvetiti v prvem letu, vendar je pomembna tudi v kasnejšem življenju. Za učinkovito socializacijo ni dovolj, da mladička izpostavljamo novim situacijam in dražljajem, pomembno je, da so izkušnje postopne in pozitivne. Le-tako bomo vzgojili samozavestnega in radovednega psa. Neprijetne izkušnje so dejavnik na katerega imamo najmanj vpliva, saj so v veliki meri odvisne od okolja. V primeru, da se pes znajde v travmatičnih okoliščinah, je pomembno, da reagiramo čim bolj mirno, saj s svojo paniko dodatno potrjujemo njegov strah, in ga poizkusimo čim prej odstraniti v bolj mirno okolje.

Pojav strahu ni omejen s pasmo ali velikostjo psa – od shi tzuja do pit bull ali nemškega ovčarja. Vzroki za strah so mnogoteri – posamezna oseba, skupina ljudi (moški, otroci, ipd.), drugi psi, situacije, lokacije, strah pred novim, ipd. Kot sem že zapisala, so lahko tudi reakcije različne. Ne glede na dejavnike, je pomembno, da smo s psom potrpežljivi in ne reagiramo s silo ali agresijo. Pes, ki ga je strah, je v stanju stresa in naša jeza bo izkušnjo samo še poslabšala.

Odpravljanja strahu se lotimo v štirih korakih.

  1. Povečanje fizične in mentalne zaposlitve psa. Zaposlen pes je srečen pes – dobesedno, saj aktivnost povečuje sproščanje endorfinov v možganih.
  2. Postavljanje strukture in meja v domačem okolju ter pozitivnega odnosa s psom. Določena stopnja rutine je za psa koristna, saj zmanjša nivo nepredvidljivih (potencialno stresnih) dogodkov v njegovem življenju. Pomembno je le, da se procesa lotimo pozitivno, s ciljem, da psu uspeva, saj s tem gradimo njegovo samozavest.
  3. Trening poslušnosti, trikov, premagovanja ovir, ipd. Sodelovanje psa z vodnikom krepi njuno vez, razvija pozornost (tudi v motečih okoljih) in gradi samozavest. Daje nam tudi izbor pozitivnih vedenj, s katerimi lahko v stresnih situacijah nadomestimo negativna vedenja.
  4. Proti-pogojevanje in desenzitizacija. Postopno povezovanje stresorja (t.j. vzroka strahu) z pozitivno izkušnjo, npr. hrano.proti-pogojevanje

Za konec ponovno poudarjam, da uporaba korekcij (zateznih ali bodečih ovratnic, električnih ovratnic, ipd.), fizičnih sankcij ali agresivnega vedenja nikakor ni primeren način reševanja problema, saj bodo le povečale strah in negotovost. Psu moramo pomagati, da se počuti varno in samozavestno. Saj veste, strah je votel, okrog ga pa nič ni. Pomagajmo to doumeti tudi našemu štirinožcu.


Za vse, ki potrebujete strokovno pomoč, vas vabim, da me kontaktirate na 068/615-399 ali info@shaws.si.