Category Archives: članki

super pes

fullsizerender-1Kot ljudje, imajo tudi psi različne potrebe po gibanju. V optimalnem partnerskem odnosu vodnik-pes, si človek izbere pasmo oz. psa, ki ustreza njegovemu karakterju in (med drugim) “energijskemu nivoju”. Marsikateri rekreativni športnik se odloči za štirinožnega spremljevalca pri svojih podvigih. Nekatere pritegne udejstvovanje v kinoloških športih, kot so agillity, flyball, frizbi, ipd. Spet drugi združijo oba interesa v eno, v obliki canicross-a ali bikejoring-a. Ne glede na obliko aktivnosti ali disciplino, ki se je lotevamo, se moramo zavedati, da se ob povečanih telesnih obremenitvah, fiziološke potrebe psa spremenijo. Če nase gledamo kot na športnika, je prav, da z istimi očmi gledamo tudi na svojega psa.

Doberman je delovna pasma, zaljubljena v gibanje in sodelovanje s svojim človekom. Zame je doberman popoln sopotnik, tako za moje športno kot kinološko udejstvovanje. Pred kratkim se je našemu krdelu pridružila mlada dobermanka Saga. Kot vse moje pse, jo čaka poslanstvo reševalnega psa. Poleg priprav na reševalno dela pa Saga za polno zaposlitev potrebuje tudi veliko VELIKO gibanja. Fizične priprave tedensko vključujejo planinske izlete, canicross tek in treninge z rekviziti. Kot vsi športniki, tudi Saga potrebuje ustrezno prehrano, nego in pripravo.

 

PRIPRAVA

Telo pasjega športnika mora biti utrjeno, da lahko deluje in uspeva v izbranem športu ali fullsizerender-5aktivnosti. Vsi psi potrebujejo gibanje, vendar psi, ki redno delajo ali tekmujejo potrebujejo širši, sistematičen program treninga, da lahko ohranjajo vrhunsko fizično pripravljenost. Program ne vključuje le kondicijskih priprav, temveč tudi ogrevanje, ohlajanje, raztezne vaje in vaje za moč trupa. Celostni program vadbe je najboljša preventiva proti poškodbam. Preden pa začnemo s kakršnokoli povečano aktivnostjo in obremenitvami, je prav, da veterinar opravi popoln zdravstveni pregled psa.

PREHRANA

img_8168Aktivni psi potrebujejo visoko kalorično hrano, pomembno pa je tudi, da zadosten delež kalorij izvira iz beljakovin. Med in po daljših ali  večjih obremenitvah, moji psi poleg kvalitetne briketirane hrane dobivajo tudi obroke sveže hrane, npr. skuto in surova jajca, sladek krompir s sardelami ter druge “super hrane” za pse.

V zadnjem času sem začela uporabljati tudi prehranske dodatke za pred in po aktivnosti. Njihov namen je povečati dovod kisika in energije v mišice med vadbo ter pospešiti regeneracijo po vadbi.

NEGA

Okolje v katerem treniramo psa je za preventivo pred poškodbami skoraj tako pomembno dsc_3769kot vadba sama. Asfaltna ali betonska podlaga poveča obremenitve na sklepe in kosti, poleg tega pa lahko povzroča praske in odrgnine na blazinicah. Podobne so lahko posledice visokogorskih tur ali gorskega kolesarstva (s psom).

Redni pregledi in nega blazinic ter striženje krempljev so ključnega pomena. Sicer počena koža na blazinici ali zlomljen krempelj ni huda poškodba, vendar lahko za krajši čas prekine treninge in psu povzroča nepotrebne bolečine.

Pozorni moramo biti tudi na vremenske pogoje. Treningi v veliki vročini ali mrazu niso priporočljivi. Če pa so nujni ali neizogibni, moramo poskrbeti za ustrezno ohlajanje oz. oblačila za psa in zadostno hidracijo. Poleti obstaja tudi možnost sončnih opeklin, pozimi pa poškodb blazinic zaradi soli in ledu ter (v ustreznih pogojih) snežne slepote.

 

fullsizerender-4

Program treninga za pasjega športnika je sestavljen iz štirih delov: prehrane, treninga za moč, kondicijskega treninga in situacijskega treninga. Na vsakem področju je pomembno, da začnemo počasi in postopno ter v intervalih večamo obremenitve. Psa ne smemo siliti preko njegovih fizičnih sposobnosti.

Strukturirana fizična vadba izboljša rezultate dela na izbranem področju, zmanjša možnost kratkoročnih in dolgoročnih poškodb ter pozitivno vpliva na splošno zdravje psa.

Advertisements

človekov najboljši prijatelj

img_3927

“Psi se ne rodijo človeku prijazni. Psi se rodijo, da bi postali prijazni človeku. Vendar se to zgodi le, če kot mladički srečajo dovolj prijaznih ljudi.” (Bradshaw, 2011)

Proces udomačitve psov ni prilagodil na človeška okolja. Dal jim je zgolj sposobnosti, da se lahko prilagodijo. Da se naučijo funkcionirati v našem svetu, morajo biti postopno in počasi izpostavljani ljudem in človeškim okoljem. Ta proces se začne nekje v četrtem tednu njihovega življenja in traja več mesecev. Če je pomanjkljiv ali nepravilen, se bodo pri psu razvili strahovi in tesnobe, ki jih bo kasneje v življenju težko odpraviti.

PRILAGAJANJE SVETU V KATEREM ŽIVIJO…

Znanstvene študije so pokazale, da je t.i. “kritično obdobje” za začetek socializacije pasjih mladičev med tretjim in desetim oziroma enajstim tednom starosti. Prvi trije do štirje meseci pa so najpomembnejši za pridobivanje izkušenj o življenjskem okolju. Psi se namreč rodijo z ogromno kapaciteto za učenje o svetu, ki jih obdaja ter so se v tem času sposobni prilagoditi svoji situaciji.

Kot večina živali, je za pse avtomatski odziv na neznano, strah. Za razliko od večine drugih živali pa se lahko pri psu ta avtomatski odziv izniči, s pravo vrsto posledic. Torej nova (neznana) izkušnja mora bit predstavljena tako, da v psu ne vzbuja strahu. Mladički vzrejeni v kaotičnem in nepredvidljivem okolju, lahko zrastejo v anksiozne pse, saj se ne uspejo usvojiti pretirane množice informacij. Preveč novih dražljajev je torej enako škodljivo kot premalo. V kritičnem obdobju, se mladički učijo KOMU lahko zaupa.

img_4870

Psi se od večine živali razlikujejo tudi v tem, da lahko vzpostavijo razmerja z predstavniki
različnih živalskih vrst t.j. vsako vrsto s katero so se srečali v svojem socializacijskem obdobju. Psi se rodijo z zmožnostjo, da razvijejo več identitet, podrobnosti in konteksta le-teh pa se naučijo skozi izkušnje.

Od dvanajstega tedna starosti pa do nastopa pubertete (pri približno enem letu starosti), traja t.i. “mladoletno”  (juvenilno) obdobje. V tem času se oblikuje osebnost psa. Mladič se začne izogibati živalim, tipom ljudi, celo predmetom s katerimi se ni še nikoli srečal. Še vedno pa aktivno zbira informacije o svojih družabnikih in okolju v katerem živi.

Izkušnje, ki jih pasji mladič nabere v tem obdobju, ga zaznamujejo za celo življenje. Lahko bi rekli, da se v tem času pes nauči kakšen je svet, kako se z njim soočiti in katere strategije se najbolj obnesejo v nepričakovanih okoliščinah. Psi, ki ne zberejo potrebnega znanja in mehanizmov, lahko razvijejo ne-specifične strahove in so nagnjeni izogibanju ter agresiji do novih, tujih dražljajev.

PES IN NJEGOV ČLOVEK

fullsizerenderŠtudije so pokazale, da psi z ljudmi razvijejo močnejšo vez, kot z drugimi psi. Psi imajo
teritorij, na katerem se počutijo domače in varno, vendar lahko (podobno kot volkovi) brez stresa obiskujejo nove kraje, dokler so s svojim “krdelom”. Vendar je za pse ključni član krdela skoraj vedno človek.

 

 

Za mnogo psov je njihov lastnik stalnica skozi vse življenje. Nekateri pa bodo zaradi spremembe okoliščin večkrat prisiljeni spremeniti svoje primarne socialne vezi. Proces udomačitve je psom dal tudi sposobnost, da skozi celotno življenje tvorijo nove “družinske” vezi.

Psi, ki bivajo v družinah, tvorijo vezi z vsemi družinskimi člani, ki so zanje odprti. Zelo dobri so v ugotavljanju kateri družinski člani so jim najbolj naklonjeni. Torej, ko psi ustvarijo temeljno družinsko vez (z lastnikom oz. človekom, ki jim namenja največ časa in skrbi), niso nekritični s kom tvorijo nadaljnje odnose. Predvidoma za vodilo uporabljajo pretekle izkušnje z ljudmi.dscf4557

Psi se do nas (ljudi) obnašajo v skladu s pravili in vedenjskimi vzorci, ki izvirajo iz volkov in
krdelne dinamike. To so pravila družine. Vedenje naših psov jasno kaže, da njihov odnos do nas temelji na odnosu otrok-starši. Skratka, ko se v šali ali trenutku nežnosti poimenujemo za “mamo” svojega psa, nismo daleč od resnice 😉

 

Članek temelji na knjigi In Defence Of Dogs. John Bradshaw. 2011. Penguin Books, London, England.

 

 

dominanca? ne, hvala.

civava_stopniceKo sem začela s prvimi koraki v svet kinologije, so bila zlata pravila vzgoje psov: pes ne sme jesti pred lastnikom; pes ne sme skozi vrata pred lastnikom; pes ne sme na kavč ali posteljo; pes ne sme pred lastnikom po stopnicah ali z vrha stopnic gledati na lastnika; ipd. Cilj teh pravil naj bi bil psu preprečiti, da se rangira nad lastnika oz. da si lastnika podredi.

TEORIJA DOMINANCE

Teorija dominance temelji na domnevi, da sodobni psi v svoji biti še vedno ostajajo volkovi. Zaradi njihove “krdelne mentalitete” naj bi se pse dalo kontrolirati le tako, da vodnik prevzame vlogo vodje krdela. Najbolj zanesljiv način, da zagotovimo željeno stanje pa je z uporabo fizične kazni.

Sodobne raziskave so pokazale, da volčja družba temelji na družinskih vezeh in sodelovanju in ne na stalnem dokazovanju dominance. Kljub temu pa sta šolanje in vzgoja na osnovi teorije dominance še vedno razširjenja in zagovarjana s strani mnogih kinologov.

Tovrstni vzgojni prijemi vključujejo obračanje psa na hrbet, s čimer naj bi si ga podredili, kot si alfa volk podreja člane krdela. Kaznovanje mladičev pa s stresanjem, kar naj bi počela psica z mladiči v leglu.

Kljub temu, da uporaba kazni kratkoročno morda odpravi neželjena vedenja, lahko dolgoročno pri psu povzroči depresijo in zadržanost. Ob pretirano pogosti ali intenzivni uporabi pa lahko pes razvije strah pred lastniki in jih ugrizne v samoobrambi. 

UČENJE NA OSNOVI NAGRADE

Kinologi, ki zagovarjajo vzgojo na osnovi nagrajevanja, zavračajo idejo, da psi izkazujejo BG_šavs_IMG_3517 copynezaželjeno vedenje zato, ker si želijo podrediti lastnika. Veliko bolj preprosta (in znanstveno dokazana) je razlaga, da se pri živalih pojavljajo vedenja, ki so bila v preteklosti mnogokrat nagrajena.

Zavedati se moramo, da se psi učijo ves čas, ne le med “uradnim” časom za trening. Lastniki pogosto pri psih utrjujejo določeno vedenje, brez da bi se tega zavedali. Psi se učijo še posebno hitro v času odraščanja. Sposobni so prilagajati t.i. instiktivne reakcije in usvojiti željena vedenja.

Ker je psom stik s človekom zelo pomemben in jih ločitev od njihovih lastnikov vznemirja, so visoko motivirani, da le-tem ustrežejo. V kolikor ne razumejo kaj se od njih pričakuje pa se zadovoljijo s tem, da pritegnejo našo pozornost.

Več o načinih učenja in šolanja psov najdete v člankih Učenje – 1. del, Učenje – 2. del, Ko bo v peklu snežilo, …

PARTNERSTVO, NE TEKMOVALNOST
Znanstvene študije izvedene na prosto živečih psih Zahodnega Bengala so pokazale, da naravno živijo v skupinah od pet do deset članov. Znotraj krdela ne prihaja do ritualiziranega izkazovanja dominance ali podrejenosti, kot pri volkovih. Skupine psov, ki mejijo druga na drugo, bivajo v sožitju. Kljub temu, da občasno tekmujejo za iste vire hrane, ob srečanjih ne prihaja do agresije.

Študije izvedene v zavetiščih pa so pokazale, da bivši hišni ljubljenci, ki bivajo v umetno oblikovanih skupinah, ne razvijejo hierarhične “krdelne” dinamike, temveč partnerke odnose znotraj večje skupine. V medsebojnih odnosih izkazujejo veliko tekmovalnega vedenja, vendar se znajo prilagajati potrebam drug drugega. Npr. nekaterim psom je pomembnejša hrana, drugim igrače; posamezniki v “tekmovalnih” situacijah popuščajo drug drugemu, glede na intenzivnost interesa.

nemomeProces udomačitve je pse naredil pse človeku predane, ustrežljive in delovne spremljevalce. V današnjem času, je glavna vloga večine psov družabniška. Zakaj bi ta najlepši od partnerskih odnosov po nepotrebnem kalili z grobostjo in krutostjo.

 

 

Članek temelji na knjigi In Defence Of Dogs. John Bradshaw. 2011. Penguin Books, London, England.

 

nov družinski član prihaja

Torej, izbrali smo si primerno pasmo in kar se da kvalitetnega vzreditelja. Sedaj je čas, da na prihod mladega štirinožca pripravimo tudi dom in družino. Mladički so novi, simpatični in srčkani, zato jim hitro popustimo. Vendar popuščanje vodi v neželena vedenja in potencialno tudi v vedenjske probleme.

OSNOVNA PRAVILA

Preden novega družinskega člana pripeljemo domov, je prav, da postavimo nekaj osnovnih pravil. Kakšna ta pravila so, je odvisno od posameznega lastnika, pomembno pa je, da se jih drži cela družina.

Določimo v katerih prostorih bo pes bival in kam ne bo imel dostopa. Ali bo smel na kavč in/ali posteljo. Če nameravamo uporabljati sobno kletko, je prav, da pričnemo prvi dan. Zelo priporočljivo je, da se odločimo psa NE hraniti od mize. Kakršnakoli pravila že so, naj bodo enaka za vse priložnosti in člane gospodinjstva.

Skratka, vsa pričakovanja, ki jih imamo od našega bodočega odraslega psa, moramo začeti uresničevati že s prvim dnem. To seveda ne pomeni, da od mladička pričakujemo odraslo vedenje 😉

PRVI KORAKI V VZGOJI

witySvojim tečajnikom vedno svetujem naj svojega mladiča prvih nekaj mesecev hranijo iz roke. S tem, da vsa njegova hrana prihaja neposredno od nas in da se mora za hrano malo potruditi (narediti kakšen trik ali vajo), se pes od začetka navaja, da je poslušnost in sodelovanje z vodnikom pozitivno in zabavno. Vaje, ki jih učimo psa naj bodo dinamične, delajmo malo ponovitev in nikoli dlje kot 5 do 10 min naenkrat. Mladiči težko dalj časa zdržijo v stacionarnih položajih in nimajo velike sposobnosti za koncentracijo.

Posebno pozornost posvetimo učenju odpoklica, saj je to najpomembnejša vaja, ki se jo bo naš pes naučil v svojem življenju. Tudi če naš pes pride vsakič, ko ga pokličemo, ne opustimo nagrajevanja. Mladiči so osredotočeni in navezani na svojega človeka, kar pa se bo v adolescenci začelo spreminjati.  Z rednim utrjevanjem in postopnim dvigovanjem zahtevnosti, bomo počasi izgradili zanesljiv odpoklic.

Kaj lahko in kaj ne… Brez kaznovanja in agresije, mladiču damo vedeti kaj mu je dovoljeno. Z jasnim in odločnim “Ne!” ali “Fuj!” ustavimo nezaželjeno aktivnost in ga preusmerimo na njegovo priljubljeno igračo. kali-2

Igrajmo se! Nekateri psi radi lovijo žogo, drugi vlečejo “cufo”, spet tretji želijo, da jih
lovimo in preganjamo. Odkrijmo priljubljeni način igre našega psa in se igrajmo z njim. Igra je najboljši “teambuilding” za psa in vodnika. Pes med igro porabi veliko energije, izkoristimo pa jo lahko tudi za utrjevanje poslušnosti.

Ne glede na to ali je to vaš prvi ali peti pes, priporočam obisk pasje šole. Udeležba na tečaju večino ljudi motivira h rednemu delu s psom, vodstvo in nasveti strokovnjaka pa bodo brez dvoma dobrodošla pomoč pri pravilni vzgoji vašega novega štirinožca.

nov družinski član

14717135_10211177006840352_2580177085696167174_nV zadnjem času me pogosto kličejo bodoči pasji lastniki. Nekateri imajo pasmo že izbrano, drugi se še odločajo. Vsi pa imajo podobna vprašanja. Kako izbrati dobrega vzreditelja? Kako se pripraviti na novega družinskega člana? Kdaj začeti s šolanjem?

KATERA PASMA JE PRAVA?

Prva in morda najpomembnejša odločitev je glede pasme. Izbrati psa, ki ustreza našemu življenjskemu slogu je ključnega pomena za zadovoljstvo lastnika, srečo psa in uspešno sobivanje obeh oz. vseh družinskih članov.

Najbolj pogosta napaka, ki jo naredijo bodoči pasji lastniki je, da “kupujejo z očmi”. Sigurno je pomembno, da nam bo naš novi kuža lep. Vendar daleč od tega, da bo lepota njegova najpomembnejša lastnost.

Ko za svojo bodočo pasmo brskate po internetu in knjigah, ne glejte le fotografij. Preberite opis pasme. Poiščite več različnih virov. Če imate možnost, po izkušnjah vprašajte nekoga, ki že ima psa vaše izbrane pasme ali kontaktirajte pasemsko kinološko društvo.

Premislite kakšne potrebe po aktivnosti bo imel pes in koliko časa premagovanje ovir - mostste pripravljeni vložiti. Pes, ki energije ne porabi konstruktivno s svojim vodnikom, jo bo sam vložil v destruktivno vedenje.  Kakšen odnos ima izbrana pasma do otrok, tujcev, drugih živali. Če živite v bloku, pes, ki je naravno nezaupljiv do tujih ljudi, morda ni prava izbira. Koliko nege potrebuje vaša pasma. Nekatere pasme potrebujejo redne obiske pri pasjem frizerju, druge dnevno krtačenje, nekatere pa minimalno truda.

Poizkusite najti pasmo, ki čim bolj ustreza vašemu načinu življenja. Kratkoročno ste se morda pripravljeni prilagajati potrebam novega družinskega člana, vendar dolgoročno večinoma pričakujemo, da se bo pes prilagodil nam.

KAM PO PSA?

V kolikor kupujete pasemskega psa in ne posvajate mešančka, je naslednje pomembno vprašanje, kje boste psa kupili. Vsekakor svetujem, da kupite rodovniškega psa. Za pridobitev vzrejnega dovoljenja morajo biti starši zdravi, brez genetskih pomanjkljivosti, stabilnega karakterja in skladne zunanjosti. Cilj strukturiranega in kontroliranega parjenja je zagotoviti dolgoročno kvaliteto in ohranjanje značilnosti pasme.

Tudi pri rodovniških leglih pa moramo biti pozorni na kvaliteto vzreditelja oz. psarne. Nekateri vzreditelji v mladičih vidijo zgolj vir zaslužka. Drugi parijo pse s poudarkom na zunanjem izgledu in zanemarjajo genetsko in zdravstveno plat. Nekateri vzreditelji parijo svojega štirinožnega družinskega člana brez velikih ciljev oz. planov, vendar v vzgojo legla vložijo dušo in srce. Redke pa so vrhunske psarne, ki se poglobijo v izbiro staršev, sistematično delajo z mladiči in temeljito preverijo primernost potencialnih lastnikov.

sreča brez vrvice

Ne glede na to ali kupujete hišnega ljubljenca, razstavnega ali delovnega psa, so dejavniki, ki nam povedo veliko o kvaliteti psarne oz. vzreditelja.

  • število legel – predan vzreditelj redko vzgoji več kot eno leglo letno, saj kvalitetno delo zahteva ogromno časa in energije. Vsekakor pa psarne s tremi ali več legli letno, proizvajajo mladiče izključno s ciljem dobička.
  • transparentnost – povprašajte o zdravju, življenjski dobi in karakterju prednikov vašega potencialnega mladiča. Dobri vzreditelji vam bodo iskreno odgovorili na vsa vprašanja in omogočili srečanje z mamo ter (v kolikor je mogoče) z očetom.
  • skrb za leglo – leglo naj odrašča v hiši oz. stanovanju; skedenj, klet ali zunanji pesjak niso primerne lokacije za nekaj tednov stare mladičke. Prvo socializacijsko obdobje se konča okoli devetega tedna, zato je ključnega pomena, da so mladički (v varnem okolju) izpostavljeni čim širšemu spektru dražljajev.
  • zgodnje šolanje – najboljši vzreditelji se posvetijo tudi zgodnjemu šolanju, kot je “odpoklic”, uporabljanje nosu, odzivnost na kliker, ipd.

 

V vsakem primeru, postavljajte vprašanja, zbirajte informacije in izkušnje drugih ljudi, bodite  zahtevni. Konec koncev kupujete družinskega člana, ki bo z vami deset in več let. Vi in on si zaslužite le najboljše!

 

Naslednji teden bom pisala o pripravi doma in družine ter vzgoji in šolanju pasjega mladiča. Vabljeni k branju!

 

Alternativa se nadaljuje

glineni in grelni obkladki
glineni in grelni obkladki

Zadnja dva tedna je moja Rhani kot prerojena. Polna energije, (pre)živahna in brez bolečin. Želi delati in divjati in na trenutke jo je  prav težko zavirati. Danes je imela svojo drugo bioresonančno protibolečinsko terapijo. Sicer ni bila nujno potrebna, ampak glede na mrzlo vreme in moj natrpan urnik, sem ukrepala po logiki “better safe, than sorry”. Poleg terapije, tople bunde, glinenih in grelnih obkladkov, sem se zadnja dva tedna precej poglobila tudi v lajšanje bolečin in blaženje vnetij skozi prehrano.

PROTI-VNETNA HRANA

Med hrano, ki blaži vnetja, spadajo:

  • kurkuma,

    pire iz sladkega krompirja in zimske buče
    pire iz sladkega krompirja in zimske buče
  • ingver,
  • klinčki,
  • rožmarin,
  • paprika (v prahu),
  • lososovo olje,
  • zimska buča,
  • sladki krompir,
  • eksotično sadje – mango, papaja, ananas,
  • itd.

Kurkuma ima mnogo pozitivnih učinkov:

  • močan anti-oksidant,
  • proti-vneten,
  • preventiva pred rakom,
  • ščiti jetra pred strupi,
  • ipd.

Kurkumina “zlata” pasta

  • 1/2 skodelice kurkume v prahu
  • 1-1 1/2 skodelica vode
  • 1 1/2 čajna žlička sveže mletega črnega popra
  • 1/4 skodelice hladno stiskanega oljčnega olja ali kokosovega olja

Zmešamo skodelico vode z kurkumo, po potrebi dodajamo več vode. 7-10 min grejemo na majhnem ognju, dokler se ne zgosti v pasto. Ko dobimo pasto, temeljito vmešamo poper in olje. Pustimo, da se ohladi ter shranimo v hladilniku. Pasto naj bi se porabilo v roku dveh tednov.

Začetna doza naj bi bila 1/4-1/2 čajne. Postopoma jo lahko povečujemo do 1 čajne žličke za večje pse. Ker kurkuma hitro zapusti organizem, je smiselno, da jo hranimo večkrat na dan v manjših dozah.

“moj pes ne naredi nič”

če nismo prepričani v odpoklic, imamo psa na povodcu (tudi če je dolg 10 m)
če nismo prepričani v odpoklic, imamo psa na povodcu (tudi če je dolg 10 m)

Vedno več se govori o nevarnih pasmah, o podivjanih psih in njihovih neodgovornih lastnikih. Skoraj vsak teden od svojih tečajnikov slišim kakšno zgodbo o nestrpnih komentarjih. Kot ženska z dvema velikima psoma, sem jih slišala že kar nekaj na temo “poglej jo, še držati jih ne more”. Kljub temu, da moja psa ne vlečeta in ubogata (večinoma) na prvo povelje. Svoje pse kontroliram s poslušnostjo, zato se mi ni treba zanašati na fizično silo.

K pisanju tega članka, me ni pripeljala neprijetna izkušnja s pitbullom, staffordom ali bull terierjem, temveč s pinčem. Za začetek naj poudarim, da imam rada vse pse, tako majhne kot velike. Psi niso krivi za te (ali druge) incidente. Problem je v lastnikih ter v nivoju kinološke kulture pri nas.

Ena od glavnih dejavnosti Šavsa je odpravljanje vedenjskih problemov oz. prevzgoja. Zadnje pol leta, odpravljam strah pred psi pri zelo prijaznem pit bullu. Na zadnji uri, smo imeli izlet v urbano okolje, ki se je končal z zelo neprijetnim doživljajem. Med sprehodom, se je proti nam pripodil spuščen pinč ter lajajoč in renčoč skočil naravnost v našega pita. Kljub temu, da pinč pit bullu težko naredi fizično škodo, je bil pripetljaj zelo škodljiv za proces prevzgoje. Za nameček je sledil še verbalni napad lastnice, češ “držite svojega psa”, “moj je na svojem”, itd. Naj poudarim, da je bil pit seveda na povodcu in da javna ulica na noben način ni isto kot njihovo dvorišče, iz katerega je pes pritekel.

To je le eno od mnogih srečanj z odvezanimi psi in njihovimi lastniki. Ta srečanja nikakor niso omejena na majhne pse, vključujejo tudi labradorce, samojede, rodezijske grebenarje, ipd. Nekateri lastniki se opravičijo, drugi napadajo, tretji se na petdeset in več metrov derejo, “moj ne naredi nič”.

Dragi pasji lastniki, tudi če vaš pes ne naredi nič in se želi samo prijateljsko povohati, to ne pomeni, da je situacija ista “na drugi strani”. Če je vaš pes prijazen, drugi (privezani) pes pa boječ ali dominanten in bo reagiral z agresijo, to NE pomeni, da je krivda za incident njihova. Če nimate 100% odpoklica, imejte psa na povodcu, v prisotnosti drugih psov. Če drugega psa ne poznate, najprej vprašajte, preden svojega pustite zraven. Tudi prijazen in igriv pes, lahko naredi škodo predhodno travmatiziranemu psu.

v urbanem okolju je pes na povodcu
v urbanem okolju je pes na povodcu

Stanje je še posebno alarmantno v ljubljanskem Tivoliju in PSTju, vendar tudi druga urbana sprehajališča v naši ljubi Sloveniji ne zaostajajo veliko. Nadzor nad svojim psom, pobiranje iztrebkov, strpnost do tujih psov, predvsem pa zavest, da pes nikoli ni “žleht”, temveč zgolj reagira na dane okoliščine glede na predhodne izkušnje, so stvari, ki močno šepajo v naši hitro rastoči skupnosti pasjih lastnikov.